V zadnjih dveh desetletjih je hiter napredek v razvoju kvantnih svetlobnih izvorov postavil kvantno optiko v ospredje nastajajočih kvantnih tehnologij. Ta doktorska disertacija predstavlja dva izvirna preboja s področja kvantne optike, ki uvajata kvantne svetlobne izvore v nekonvencionalna okolja. V prvem delu so bili nanodelci heksagonalnega borovega nitrida (hBN) z optično aktivnimi barvnimi centri uspešno vneseni v žive celice, kjer so oddajali svetlobo v obliki časovno ločenih posameznih fotonov. Za razliko od konvencionalnih svetlobnih izvorov vsak barvni center odda natanko en foton naenkrat pri čemer gre za pojav kvantno-mehanske narave, ki ga klasična optika ne predvideva. Tovrstni izvori so izkazali visoko čistost enofotonskega sevanja, izjemno stabilnost brez degradacije ali spektralnih premikov v obdobju več ur ter zanemarljiv vpliv na delovanje celic. Ker različni barvni centri oddajajo pri različnih valovnih dolžinah in z značilnimi spektralnimi profili, lahko služijo kot edinstveni optični prstni odtisi. Že kombinacija le nekaj takšnih izvorov na celico omogoča enolično označevanje praktično neomejenega števila celic. Poleg označevanja, kvantna narava enofotоnskega sevanja odpira pot k izboljšanemu zaznavanju in slikanju znotraj bioloških snovi. Poleg enofotоnskih izvorov v disertaciji preučujemo tudi izvore prepletenih fotonskih parov. Ti izvori se tradicionalno zanašajo na nelinearne kristale, ki so togi, težko nastavljivi in po izdelavi nudijo močno omejeno prilagodljivost. Da bi presegli te omejitve, smo se obrnili k mehki snovi: razvili in preučevali smo izvore na osnovi feroelektričnih nematskih tekočih kristalov (FNTK), novo odkritega razreda organskih materialov z izjemno močno notranjo električno polarizacijo in optično nelinearnostjo, kot platformo za generacijo prepletenih fotonskih parov preko spontane parametrične pretvorbe navzdol (angl.: "spontaneous parametric down-conversion" - SPDC). Rezultati, predstavljeni v tem delu, zaznamujejo prvo demonstracijo generacije fotonskih parov preko SPDC v organski snovi. Z usmerjanjem molekul tekočega kristala s pomočjo geometrije vzorca ali zunanjega električnega polja je mogoče nadzorovati intenziteto, polarizacijsko stanje in stopnjo prepletenosti generiranih fotonskih parov — raven nastavljivosti, ki v konvencionalnih virih v trdni snovi ni dosegljiva. Poleg tega smo pokazali, da kiralni FNTK s samourejeno vijačno strukturo omogočajo še učinkovitejšo generacijo fotonskih parov, primerljivo ali celo višjo kot pri najboljših virih v trdni snovi. Z uvedbo prilagodljivih, učinkovitih in nastavljivih kvantnih svetlobnih izvorov z zmogljivostmi, ki presegajo konvencionalne vire, to delo odpira nove smeri v kvantni optiki in s tem povezanih tehnologijah.
|