V prispevku so obravnavani prevodi metafor iz izvirnega v ciljni jezik. Metafora je edinstvena estetska in poetološka figura, ki v književnem prevodu zahteva posebno pozornost in obravnavo. Pri prevajanju metafor mora prevajalec razumeti in ohraniti pomen ter estetske elemente besedila. Z izbrisom, parafraziranjem ali napačno interpretacijo metafor besedilo izgubi svoj ključni element. Pričujoča študija obravnava metafore v prevodih in posodobljenih prevodih treh kratkih zgodb Edgarja Allana Poeja: »Zlatega hrošča« v prevodu Borisa Rihteršiča leta 1935 in posodobljenem prevodu Jožeta Udoviča leta 1960; »Vodnjaka in nihala«, ki sta jo prevedla Rihteršič leta 1935 in Udovič leta 1972, ter »Konca Usherjeve hiše« v prevodu Zorana Jerina in Igorja Šentjurca (1952) ter Udoviča leta 1972. Poe se je uveljavil kot mojster metafor, ki jih je v besedilu uporabljal z izjemno spretnostjo in natančnostjo. Primerjava prevodov razkriva, kako so se slovenski prevajalci lotili prevajanja metafor v kratkih zgodbah enega najodličnejših pisateljev žanra gotske grozljive zgodbe, razvidne pa so tudi strategije, s katerimi so ohranili Poejev edinstven, temačen in izjemen metaforični slog.
|
