Prispevek se osredotoča na dve razmeroma znani in odmevni besedili, ki pripadata različnima kulturnima krogoma in različnima časovnima obdobjema. Povezuje ju tema sporne odločitve očeta, da žrtvuje otroka, domnevno v dobro širše skupnosti. Čeprav obstajajo značilnosti, ki tukaj obravnavani besedili (mestoma ostro) ločujejo, je hkrati mogoče najti dovolj vstopnih točk za smiselno primerjavo. Obe pripovedi, o hebrejskem sodniku Jefteju in njegovi hčeri ter o rimskem politiku Manliju in njegovem sinu, sta postavljeni v širši kontekst, v katerem dve sicer različni skupnosti skušata rekonstruirati obdobje svoje vzpostavitve, bolje rečeno, svoje pionirsko obdobje. Kljub podobnim izhodiščem sta presoji piscev obravnavanih besedil različni. Medtem ko redaktor Knjige sodnikov smrt Jeftejeve hčere jemlje predvsem kot nujen korak za preprečitev hude nevarnosti, četudi mu je nekoliko nelagodno, Livij vključi številne elemente s kritiko konzulovega ravnanja, čeprav »Manlijevo strogost« omenja tudi kot enega od vzorcev za prihodnost. Morda tudi zato, ker sta bila Livijev čas in položaj vendarle bolj oddaljena z ozirom na eksistenčne stiske zgodnjega republikanskega Rima kot čas in položaj zadnjega urednika poročil v Knjigi sodnikov z ozirom na neslavni propad monarhije pod Davidovo dinastijo.
|