Ko so bile v Evropi in na Bližnjem vzhodu odkrite neolitske figurativne najdbe – torej antropomorfne in zoomorfne figurice, posode, aplike in odtisi – je hitro postalo jasno, da ohranjajo skupne značilnosti skozi več tisočletij in na tisoče kilometrov daleč: izdelane so bile iz gline, običajno so prikazovale ženske in so bile najdene v naseljih. To je vodilo do medkulturnih primerjav in posledično do različnih pojasnitev uporabe figurativnih upodobitev v neolitiku. Pristop pa je sčasoma dosegel svoje meje, saj so regionalne študije pokazale razlike v značilnostih in razširjenosti med posameznimi kulturnimi skupinami. Figurativne najdbe namreč niso bile enakomerno razporejene po Evropi – nekatere regije so prinesle številne primerke, druge pa nobenega. V članku se ukvarjamo z izzivom medkulturnih primerjav in poudarjamo potrebo po kvantitativnem in kontekstualiziranem pristopu. Z uvajanjem nove relacijske baze podatkov, ki vsebuje več kot 2500 figurativnih upodobitev iz Srednje Evrope in Balkana, primerjamo pogostost najdb med kulturnimi skupinami in regionalnimi skupinami, da bi lahko preučili razvoj glinene figuralike v neolitski Evropi.
|