Preučevanje ‘kultov lobanj’ na neolitskem Bližnjem vzhodu predstavlja pomembno raziskovalno temo, čeprav se pogosto dojema kot prostorsko omejen pojav. V članku s pomočjo študija materialne kulture in simbolnih praks proučujemo njihov izvor in povezavo v času med c. 150 000 in 8000 leti pred sedanjostjo v Evropi in na Bližnjem Vzhodu. S pomočjo multivariatnih statističnih analiz smo analizirali 32 značilnosti, razvrščenih v 8 kategorij, povezanih z demografskimi podatki, obravnavo teles, pogrebnim kontekstom ter grobnimi pridatki na 219 arheoloških najdiščih. Rezultate smo povezali z arheološkimi, klimatskimi, teoretskimi in arheogenetskimi podatki. Ugotavljamo, da nekatere značilnosti neolitskih kultov lobanj v Jugozahodni Aziji izvirajo iz srednjega paleolitika, medtem ko se ključne razlike – primarni pokopi v bivalnem prostoru v nasprotju s sekundarnimi pokopi na javnem prostoru – pojavijo v sredini mlajšega paleolitika na najdišču Pavlov (Češka). Raznolikost ‘kultov lobanj’ se je po zadnjem glacialnem maksimumu močno povečala zaradi obsežnih selitev prebivalstva. V zgodnjem holocenu so te rituale z razvojem hišnih gospodinjstev postopoma nadomestili novi simbolni mediji, kot so keramika, figurice in pečatniki, t.i. neolitski paket. Ti prenosni 'simulakri' so na novo opredelili predstave o telesu, domu in skupnosti. Čeprav so ‘kulti lobanj’ izginili, se je njihova simbolna dediščina ohranila in prenašala s pomočjo nadomestkov, ki so imeli v obdobju po zadnjem glacialnem maksimumu skupni ideološki kod v Evropi in na Bližnjem vzhodu.
|