Prispevek strnjeno ovrednoti razvoj evropskega protidiskriminacijskega prava od "revolucije" leta 2000, ki sta jo zaznamovali Direktiva EU o rasni enakosti in Direktiva o enakem obravnavanju pri zaposlovanju, do precej treznejšega ozračja ob njuni 25. obletnici leta 2025. Čeprav sta direktivi razširili varstvo in uvedli učinkovita izvršilna orodja (vključno s pravili o dokaznem bremenu in zahtevami po učinkovitih sankcijah), je zagon prava enakosti EU večinoma zastal. Najjasnejši simbol tega je predlog tako imenovane horizontalne direktive, ki je v Svetu blokiran od leta 2008, ob tem pa so bile nadaljnje spremembe sekundarnega prava EU le skromne in pogosto predvsem konsolidacijske, večinoma na področju spola. Avtor zato postavlja vprašanje, kako je mogoče protidiskriminacijsko pravo razvijati v političnem in družbenem okolju, ki je čedalje bolj drugačno od tistega, ki je omogočilo širitev v letih 2000–2004. Na podlagi kolektivnega premisleka na 12. letni konferenci Berkeleyjevega centra za primerjalno pravo enakosti in protidiskriminacije v Ljubljani (2025) avtor izlušči tri med seboj povezane teme. Prvič, oriše sodobne izzive: ukoreninjena diskriminatorna stališča, institucionalne pristranskosti, šibko izvrševanje, zaznamovano s političnimi in sodnimi preprekami, primanjkljaje podatkov ter praktične težave pri naslavljanju presečne in algoritmične diskriminacije, k čemur se zdaj pridružuje še vse izrazitejši odpor, ki izpodbija samo legitimnost varstva pred diskriminacijo. Drugič, nakaže možne odzive, ki so osnovani na dvojni strategiji obrambe in prilagajanja: načelo prepovedi regresije standardov človekovih pravic kot ščit pred nazadovanjem. Tretjič, poudari pomembnost navdiha kot vira strokovnega in državljanskega angažmaja, pri čemer izpostavi poklicno odgovornost, iskanje koalicij onkraj pravnega polja ter vztrajnost kljub neuspehom.
|