Članek obravnava smrti starejših sogovornikov po etnografskih raziskavah diabetesa v Beogradu. Z dvojnega položaja avtorice kot antropologinje in osebe s sladkorno boleznijo zagovarja tezo, da žalovanje ter smrtnost nista motnji, temveč analitična dogodka, ki sta sestavni del etnografije. Takšno preokvirjanje izgube krepi obravnavo kroničnosti in smrti v medicinski antropologiji ter razkriva strukturno zanemarjanje, vtkano v bio-medicinski individualizem.
|