Zgodovinske avantgarde so program, da odpravijo zaporo buržoazne umetnosti, udejanjile tako, da so se povezale z gibanji, ki so hotela radikalno spremeniti družbo. V jugoslovanskem kontekstu so ta problem reševali v "spopadu na književni levici", v slovenskem ga je rešila socialna književnost tridesetih let. Partizanska umetnost je predelala to rešitev in proizvedla novo umetnostno formacijo. Po socialistični revoluciji je »kritična generacija« na novo postavila in reševala te probleme.
|