Članek raziskuje svet idej angleškega polihistorja Benjamina Stillingfleeta (1702–1771), ki je leta 1771 objavil delo The Principles and Power of Harmony [Počela in moč harmonije], ki je sestavljeno iz prevodov nekaterih delov Tartinijevega spisa Trattato di musica secondo la vera scienza dell ’ar-monia [Razprava o glasbi, ki temelji na resnični znanosti o harmoniji], dopolnjenih s komentarji in opombami. Leta 1760 sta Stillingfleet in njegov prijatelj Robert Price objavila delo Memoirs of the Life of the Late George Frederic Handel[Spomini na življenje pokojnega Georgea Frederica Handla], v katerem je Stillingfleet prispeval opombe, ki hvalijo Tartinija. Nekaj let kasneje sta Stillingfleet in Tartinijev učenec, skladatelj Antonín Kammell, pripadala krogu prijateljev Thomasa Ansona iz Shugborougha, ključnega pokrovitelja oživljanja grške antike. Navdušenje nad Tartinijevo glasbo in filozofijo lahko razumemo kot del širšega zanimanja za glasbo, naravo in vseprisotno harmonijo, na katerega so vplivale ideje sira Isaaca Newtona in grofa Algarottija.
|