Študija raziskuje krajino Dinarskega krasa, pri čemer se osredotoča na primer jugovzhodnega Velebita na Hrvaškem. Uporabljene so bile metode terenskega pregleda in zračnega slikanja za zbiranje podatkov o elementih krajine. Rezultati se analizirajo s pomočjo teorij, ki ne temeljijo na reprezentaciji: teorija omrežja akterjev (ANT) in assemblage teorija, ki se uporabljata za preučevanje specifičnih značilnosti kraške krajine. Kraška pokrajina Dinarskega krasa je edinstveno arheološko okolje zaradi pomanjkanja tal, kar vodi v oblikovanje površinskih struktur, in pomanjkanja podpovršinskih kontekstov, ki so ključni v arheologiji. Kraška pokrajina kaže nenehne površinske spremembe, ki delujejo na isti časovni ravni.
|