Hiperakumulacijske vrste lahko iz tal v svoja nadzemna tkiva privzamejo zelo velike koncentracije ene ali več (pol)kovin brez opaznih škodljivih učinkov pri rastlini. Pri več kot 700 taksonih, za katere poročajo, da so razvili ta edinstven fenotip, je najpogostejša hiperakumulacija niklja (Ni), manj pogosta pa je hiperakumulacija arzena (As), kadmija (Cd), kobalta (Co), kroma (Cr), bakra (Cu), mangana (Mn), svinca (Pb), antimona (Sb), selena (Se), talija (Tl) in cinka (Zn). Hiperakumulacija (pol)kovin je posledica več neodvisnih evolucijskih dogodkov. Kljub precejšnjim prizadevanjem pa nobena od predlaganih hipotez, ki bi razložila evolucijsko prednost hiperakumulacije, do danes ni bila v celoti podprta. Med številnimi tolerančnimi mehanizmi, ki omogočajo hiperakumulacijo, je tudi kopičenje presežnih koncentracij (pol)kovin v določenih tipih rastlinskih celic, običajno stran od fotosinteznega aparata. V zadnjem desetletju v ospredje raziskav hiperakumulacije stopa vloga mikroorganizmov, ki kolonizirajo korenine, pri mobilizaciji (pol)kovin v tleh. Zapletene interakcije med hiperakumulacijo in podzemnim rasltinskim mikrobiomom so zanimive predvsem z vidika fitoremediacije, t.j. zelene tehnologije, ki s pomočjo rastlin na naraven način odstrani (pol)kovine iz tal ali pa jih stabilizira. V tem preglednem članku razpravljamo in dopolnjujemo dosedanje študije o prispevku talnih in/ ali simbionstkih mikroorganizmov k hiperakumulaciji.
|
