Tema članka je esej »Neapelj« [orig. nem. »Neapel« – op. prev.] (1925), ki je nastal v soavtorstvu Asje Lācis (roj. Anna Liepiņa, por. Lācis ali Lāce, 1891–1979) in Walterja Benjamina (1892–1940). Gre za študijo primera, ki uporablja flanerstvo (fr. flânerie) kot strategijo pri ustvarjanju. Pripovedovalca, torej figuro pohajkovalca po mestu in oddaljenega opazovalca, sta soavtorja zasnovala tako, da pridejo do izraza razlike v interpretaciji s strani moškega in ženske – flanerja (fr. flâneur) in flanerke (fr. flâneuse). V eseju je Neapelj prikazan s protistavo dveh vidikov: filozof Benjamin mesto obravnava kot sistem ter pri tem preučuje njegove strukture in kategorije, gledališka režiserka Lācis pa na mesto gleda kot na dinamično predstavo. Pogleda se zlijeta v edinstven pripovedni glas. Članek osvetljuje pomen raziskovanja mest za gledališče, prispevke s strani Lācis pa dokazuje z raziskovanjem vzporednic iz njenega izobrazbenega ozadja, ustvarjalnih del, pisem in publikacij. Pod vplivom sodelovanja z Lācis je Benjamin razvil svoj značilni filozofski slog; zametke najdemo v tem eseju, saj je v njem uvedel metafori poroznosti in konstelacije, ki ju je pozneje razširil v koncepta. Članek se zaključi z ugotovitvijo, da flanerstvo kot strategija raziskovanja in pripovedovanja združuje vitalnost žive izkušnje z gledališčem in filozofijo, cilj pa je navdihniti sveže poglede na to, kako videti in bivati v svetu. Z drugimi besedami, utelešati revolucionarni cilj avantgard – preseganje umetniških, ideoloških oziroma kulturnih meja – ter jih s tem podpirati v njihovih inovativnih in transformativnih prizadevanjih.
|
