Peter Božič je bil slovenski dramatik, čigar najpomembnejše igre so nastale na začetku njegove kariere, med letoma 1955 in 1961. To pisanje je močno povezano z Odrom 57, ki je predstavljal opozicijo takrat prevladujočemu slogu socialističnega realizma v Jugoslaviji. Mladi dramatiki, režiserji in igralci so iskali nove načine izražanja, ki so se opirali na eksistencialistično filozofijo, Artaudovo gledališče in modernistično literaturo. Vendar je Peter Božič na vprašanje o vplivih na svoje delo odgovoril: »Ko sem pisal Človeka v šipi [njegova prva igra, op. a.], sem se naslanjal na lastne življenjske izkušnje, ne da bi vedel, da je ta oblika pravzaprav avantgardno gledališče. Šele pozneje, ko sem prvič videl Ionesca na odru, sem spoznal, da je to to.« In ko pozneje pojasnjuje vpliv Becketta in Ionesca na svoje igre, priznava, da sta bila zanj pomembna v »kulturnem smislu. Vendar pa je na vsebino mojih iger veliko močneje vplivala vojna. Med vojno so vse moje vrednote razpadle na koščke.« Kako pristen je bil razvoj avantgardnega gledališča Petra Božiča na evropskem obrobju? V kolikšni meri ga lahko primerjamo z deli Becketta in Ionesca? To razmerje med centrom v Franciji in slovensko periferijo razprava analizira s primerjavo med zgodnjimi dramami Petra Božiča ter deli Becketta in Ionesca, ki jih je Božič videl ali bral v Sloveniji – Plešasto pevko in Učno uro Ionesca ter Čakajoč Godota in Konec igre Becketta.
|
