Razvoj metode za izračun ekološkega odtisa slovenskih regij : doktorska disertacija

Bobovnik, Nejc (avtor), Vintar Mally, Katja (mentor), Kušar, Simon (komentor)

Ekološki odtis kot kazalnik, ki spremlja porabo naravnih virov in jo primerja z njihovo razpoložljivostjo, je uporaben tudi na regionalni ravni. Uporabnost dosedanjih izračunov omejuje dejstvo, da temeljijo na mednarodnih ali nacionalnih podatkih, ki so bili le statistično razdeljeni med regije, ne pa dejansko zbrani na regionalni ravni. Osrednji namen disertacije je razvoj metode za izračun ekološkega odtisa slovenskih regij, ki temelji na kakovostnejših podatkih, zbranih na ravni statističnih regij v Sloveniji. Pri tem smo se naslonili na obstoječe in mednarodno priznane metode, ki smo jih prenesli v slovenske razmere ter ustrezno prilagodili. To sicer onemogoča mednarodno primerljivost izračunov, so pa ti kakovostnejši in bolj relevantni za uporabo na regionalni ravni. Izračun ekološkega odtisa za slovenske regije smo izvedli po hibridnem pristopu, ki vključuje del izračunov ekološkega (predvsem ogljičnega) odtisa po pristopu od spodaj navzgor in preostali del po pristopu od zgoraj navzdol. Temelj izračunov so podatki raziskovanj Statističnega urada Republike Slovenije, ki niso v celoti statistično zanesljivi, kar vpliva tudi na zanesljivost izračunanih rezultatov. Kljub omejitvam smo prikazali možnost uporabnosti oblikovane metode, ki omogoča redne izračune ekološkega odtisa za slovenske statistične regije in njihovo uporabo v načrtovanju regionalnega razvoja. Izračuni omogočajo prepoznavanje regijsko specifičnega povpraševanja po naravnih virih in njihove porabe ter oblikovanje ukrepov in strategij v okviru regionalnega načrtovanja. Razlike v vrednosti ekološkega odtisa regij so precejšnje, kar je vsaj delno tudi posledica omejene kakovosti vhodnih podatkov, zbranih s statističnimi raziskovanji. Najvišji ekološki odtis ima Pomurska regija (6,26 gha/prebivalca), najnižjega pa Zasavska regija (4,31 gha/prebivalca). Največji delež ekološkega odtisa prispevajo stanovanja, promet in hrana, k biokapaciteti pa največ gozd (72,3 %) in obdelovalne površine (16,4 %). Najvišjo biokapaciteto na prebivalca ima Primorsko-notranjska regija (7,62 gha/prebivalca), najnižjo pa Osrednjeslovenska regija (1,09 gha/prebivalca), ki posledično beleži tudi najvišji ekološki primanjkljaj. Edina regija z ekološkim presežkom je Primorsko-notranjska regija. Z disertacijo smo razvili metodo za izračun ekološkega odtisa in biokapacitete na ravni statističnih regij, ki vključuje tudi neposredne izračune za ključne COICOP kategorije. Prvo hipotezo smo delno potrdili, saj smo metodo ekološkega odtisa uspeli prilagoditi tako, da omogoča izračune po pristopu od spodaj navzgor, vendar ti zaradi omejene razpoložljivosti podatkov trenutno zajemajo le del celotnega ekološkega odtisa. Drugo hipotezo smo zavrnili, ker med kohezijskima regijama ni bilo ugotovljenih statistično značilnih razlik v vrednostih ekološkega odtisa, enako pa velja tudi za ekološki primanjkljaj. Razvita metoda pomeni pomemben prispevek k razvoju geografskih pristopov za prostorsko spremljanje in vrednotenje okoljskih pritiskov ter trajnostnega razvoja. Omogoča prepoznavanje regionalnih razlik ter njihovo povezovanje z razvojnimi in prostorskimi značilnostmi, kar krepi aplikativno vrednost geografskih analiz pri oblikovanju regionalnih in trajnostnih politik.

• Jezik: Slovenski jezik
• Ključne besede: ekološki odtis, ogljični odtis, biokapaciteta, hibridni pristop, regionalna geografija, statistične regije, Slovenija
• Vrsta gradiva: Doktorsko delo/naloga
• Tipologija: 2.08 - Doktorska disertacija
• Organizacija: FF - Filozofska fakulteta
• Kraj izida: Ljubljana
• Založnik: N. Bobovnik
• Leto izida: 2025
• Št. strani: 219 str.
• PID: 20.500.12556/RUL-178832
• UDK: 504:711.2(497.4)
• COBISS.SI-ID: 263582211

Avtorske pravice

Izjava avtorja, da dovoljuje objavo v Repozitoriju UL, je del disertacije.

• Datum objave v RUL: 30.01.2026

Sekundarni jezik

• Jezik: Angleški jezik

Izvleček

The ecological footprint as an indicator that monitors the consumption of natural resources and compares it with their availability is also applicable at regional level. However, its application is limited by calculation methods that do not include national data or only to a limited extent. The main objective of this dissertation is to develop a method for calculating the ecological footprint of Slovenian regions based on local (national and regional) data. The approach is based on existing and internationally recognized methods adapted to the Slovenian context. The ecological footprint of Slovenian regions was calculated using a hybrid approach that combines bottom-up approach (especially for the carbon footprint) with top-down approach. The calculations are based on data from the Statistical Office of the Republic of Slovenia, which are not entirely statistically reliable, which affects the robustness of the results. Despite these limitations, the study shows the applicability of the developed method, which enables regular ecological footprint assessments for Slovenian statistical regions and supports regional development planning. Significant differences in ecological footprint values were found between regions, partly due to data limitations. The highest Footprint was found in the Pomurska region (6.26 gha/capita) and the lowest in the Zasavska region (4.31 gha/capita). Housing, transportation and food account for the largest share of the Footprint, while forests (72.3%) and arable land (16.4%) contribute the most to biocapacity. The Primorskonotranjska region has the highest biocapacity per capita (7.62 gha/capita), while the Osrednjeslovenska region has the lowest (1.09 gha/capita), resulting in the highest ecological deficit. Primorsko-notranjska is the only region with an ecological surplus. In this dissertation, we developed a method for calculating the ecological footprint and biocapacity at the level of statistical regions, including direct calculations for key COICOP categories. The first hypothesis was partially confirmed, as the ecological footprint method was successfully adapted to allow bottom-up calculations; however, due to limited data availability, these currently cover only part of the total ecological footprint. The second hypothesis was rejected, as no statistically significant differences were found in the ecological footprint values between the two cohesion regions, which also applies to the ecological deficit. The developed method makes an important contribution to advancing geographical approaches for spatial monitoring and assessment of environmental pressures and sustainable development. It enables the identification of regional differences and their connection with developmental and spatial characteristics, thereby strengthening the applied value of geographical analyses in the formulation of regional and sustainability policies.

• Ključne besede: ecological footprint, carbon footprint, biocapacity, hybrid approach, regional development, Slovenia