Podrobno

Domoljubje in državljansko "prijateljstvo"
ID Klampfer, Friderik (Avtor)

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (274,98 KB)
MD5: A226346C7A297302682A7F56988CA43D
URLURL - Izvorni URL, za dostop obiščite https://journals.uni-lj.si/arshumanitas/article/view/21762 Povezava se odpre v novem oknu

Izvleček
John Rawls je v Teoriji pravičnosti približno takole povezal moralno poljubnost in nezasluženost: če si ne morem lastiti zaslug za določeno svojo lastnost, potem tudi nisem (bolj kot drugi) moralno upravičen do koristi, ki izvirajo iz njenega imetja. Državljanstvo se tipično podeljuje na podlagi določil, ki so v zgornjem pomenu moralno poljubna, najpogosteje kraja rojstva oz. državljanstva staršev. In čeravno je torej državljanstvo (točno določene države) v zgornjem pomenu besede moralno nezasluženo, le redki teoretiki problematizirajo nacionalno zakonodajo in ukrepe oblasti, ki sistematično favorizirajo domačine pred tujci oz. lastne državljane pred državljani drugih držav. V pričujočem članku kritično obravnavam poskuse, da bi po zgledu prijateljstva, kjer pristranskost po splošnem mnenju ne le, da ni moralno problematična, temveč velja za prototip moralno vzornega medčloveškega razmerja, tudi domoljubje utemeljili na vzajemni skrbi in spoštovanju med sodržavljani. Če lahko namreč prijateljstvo generira medsebojne obveznosti in moralne razloge za delovanje, čeprav je izbira prijateljev v osnovi moralno poljubna, zakaj ne bi tudi v domoljubu videli človeka, ki - vsaj v političnih skupnostih, urejenih po demokratičnih načelih - v nekem smislu prijateljuje z vsemi svojimi sodržavljani in ima zato določene obveznosti izključno ali vsaj prvenstveno do njih? Toda že po nekoliko temeljitejši analizi normativne podstati običajnega, medosebnega prijateljstva se tovrstno 'državljansko prijateljstvo' celo v moralno idealiziranih političnih tvorbah izkaže za potencialno nevarno teoretsko utvaro. Lahko si, skratka, oddahnemo, ne bo nam treba po vsej sili 'prijateljevati' z neznanci in političnimi eksoti.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:prijateljstvo, pravičnost, moralna naključnost, Sibyl Schwarzenbach, patriotizem, državljanstvo, domoljubje
Vrsta gradiva:Članek v reviji
Tipologija:1.01 - Izvirni znanstveni članek
Organizacija:FF - Filozofska fakulteta
Status publikacije:Objavljeno
Različica publikacije:Objavljena publikacija
Leto izida:2025
Št. strani:Str. 195-214
Številčenje:Letn. 19, št. 1
PID:20.500.12556/RUL-178683 Povezava se odpre v novem oknu
UDK:172.15
ISSN pri članku:1854-9632
DOI:10.4312/ars.19.1.195-214 Povezava se odpre v novem oknu
COBISS.SI-ID:259192835 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:05.03.2026
Število ogledov:177
Število prenosov:99
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Gradivo je del revije

Naslov:Ars & humanitas : revija za umetnost in humanistiko = journal of arts and humanities
Založnik:Založba Univerze v Ljubljani
ISSN:1854-9632
COBISS.SI-ID:233246720 Povezava se odpre v novem oknu

Licence

Licenca:CC BY-SA 4.0, Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna
Povezava:http://creativecommons.org/licenses/by-sa/4.0/deed.sl
Opis:Ta licenca Creative Commons je zelo podobna običajni licenci Priznanje avtorstva, vendar zahteva, da so materialne avtorske pravice na izpeljanih delih upravljane z enako licenco.

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Patriotism and "civic" friendship
Izvleček:
In his theory of justice, John Rawls connected moral arbitrariness and undeservedness roughly as follows: if I cannot take credit for a certain property of mine, then I am not (any more than anyone else) morally entitled to the benefits of possessing, and making use of, that trait. Citizenship is typically assigned based on features that are morally arbitrary in the above sense, most commonly the place of birth and/or one’s parents’ nationality. And yet, although citizenship (of a particular country) is morally undeserved in the above sense, only a few theorists question the national legislation and the social policies that systematically favour natives over foreigners. In this article, I critically examine attempts to base patriotism on mutual concern and respect, considered constitutive of personal friendships, where bias towards someone is not only morally unproblematic but hailed as morally exemplary. Indeed, if friendship can generate mutual moral obligations and moral reasons for action, even though friendships are typically formed in a morally arbitrary way, why not also see in a patriot a person who (at least within political communities governed by democratic rule) in some sense “befriends” all her fellow citizens and, as a result, owes certain obligations just or primarily to them? However, a more thorough inquiry into the normative basis of ordinary, interpersonal friendship reveals this kind of “civic friendship” as a misconceived and potentially dangerous theoretical fiction, even in morally idealized political formations. In short, we can relax, as Slovene citizens we will not need to “befriend” strangers and political foes after all.

Ključne besede:friendship, justice, moral arbitrariness, Sibyl Schwarzenbach, patriotism, citizenship

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj