Članek raziskuje pojem »niča« v tradicijah advaita vedānte in madhjamake indijskega budizma ter analizira njune stične točke, razlike in širše implikacije znotraj indijskih filozofskih tradicij. Obe miselni usmeritvi poudarjata preseganje dualnosti in omejitev običajnega zaznavanja v procesih spoznavanja najvišje resnice. Za advaita vedānto je Brahman – enotna, večna esenca – edina resničnost, medtem ko je pojavni svet dojet kot iluzija (māyā). Osvoboditev nastopi s samospoznanjem, ko posameznik prepozna enotnost jaza (ātman) in Brahmana. Nasprotno pa budizem madhjamaka zanika obstoj kakršnekoli lastne esence in razume praznino (śūnyatā) kot naravo vseh pojavov. Osvo-boditev v tem okviru pomeni prenehanje navezanosti in spoznanje soodvisnosti. Članek umešča ti filozofiji v njuna družbeno-kulturna konteksta ter razkriva, na kakšen način se njune metafizične predpostavke povezujejo z vprašanji bivanja in etike. Medtem ko ad-vaita stremi k poenotenju razlik prek nedualizma, madhjamaka izziva toge miselne kon-strukte in poudarja relacijsko naravo bivanja. Primerjalna analiza osvetljuje njuna skupna izhodišča, kot sta kritika ega in preobrazbena moč modrosti, hkrati pa izpostavlja tudi različnosti njunih poti do osvoboditve, ki izhajajo iz njunih metafizičnih razlik. Članek s tem poudarja filozofske globine obeh tradicij, obenem pa tudi njuno aktualnost glede sodobnih vprašanj, kot so tesnoba bivanja in etične dileme.
|