Filozofska opredelitev razmerja med ničem in praznino še vedno sproža akademske raz-prave in polemike. V tem članku bom poskušala razjasniti to razmerje na primeru iz-branih kitajskih diskurzov, ki so relevantni za to temo. Pojem absolutnega niča, kakršen se je vzpostavil v neodaoistični filozofiji obdobja Wei-Jin na Kitajskem (in morda dosegel najbolj sofisticirano obliko v filozofiji Nishida Kitarōja v kjotski šoli), je treba razlikovati od praznine v smislu odsotnosti substance, ki tvori temelj različnih filozof-skih razprav v siniziranem budizmu in še vedno predstavlja metafizično osnovo neka-terih epistemoloških teorij sodobnih kitajskih teoretikov. V prispevku bom najprej na kratko predstavila dva tradicionalna temelja epistemološke teorije modernega kitajskega filozofa Zhang Dongsuna, in sicer klasični kitajski diskurz relacijske strukture na eni in budistični koncept izpraznjene strukture na drugi strani. V zaključku bom teoretske os-nove teh epistemologij postavila ob bok prej omenjenim konceptualizacijam niča in s tem poskušala razjasniti odnos med tema na videz sorodnima pojmoma.
|