Prevladujoče prepričanje je, da so azijske mislice in misleci, med njimi še posebej kita-jski, veliko svojih spekulativnih prizadevanj namenjali raziskovanju praznine in niča, medtem ko naj bi bili v zahodni misli ti koncepti zapostavljeni (če ne kar z gnusom zavrn-jeni). Kakor pravi Sorensen (2022, 77): »Ko priplezajo do previsa biti, se pred Kitajci in Indijci razprostre razgled niča. Vidijo odprto obzorje priložnosti. Grki zrejo dol s pečine. Muči jih vrtoglavica.« V tem članku prevprašujemo to predpostavko s predstavitvijo dveh avtorjev, ki zastopata nasprotne težnje znotraj svojih tradicij. Na eni strani je Wang Fuzhi 王夫之 (1619–1692), ki ga po navadi opisujejo kot »materialista« ter zagrizenega nasprotnika »praznine« in »niča« budistov in daoistov. Na drugi je Charles de Bovelles (1479–1566), avtor kratke razprave Liber de nihilo, v kateri je nič postavljen kot nujnost za obstoj Boga in za razodevanje njegove moči. Kljub pripadnosti različnim tradicijam in različnim pogledom na nič bomo videli, kako se lahko njuna razmišljanja srečajo in stopijo v produktiven dialog.
|