Kim Si-jong, ki ga različni raziskovalci in raziskovalke pogosto imenujejo »največji pesnik
vzhodne Azije«, slovi kot pesnik korejske diaspore. Rodil se je leta 1929 v Busanu, v času
japonske kolonizacije Koreje, njegov materni jezik pa je bila japonščina. Leta 1949, po
osvoboditvi Koreje, je sodeloval v vstaji na Jejuju, nato pa med napetostmi hladne vojne
in poznejšo delitvijo Koreje na Severno in Južno pobegnil na Japonsko. S svojo poezijo
se je Kim Si-jong maščeval Japonski in japonskemu jeziku. Njegovo pesniško maščevanje
je spodbudilo nastanek nove vrste japonske književnosti, ki je boleče izkušnje korejske
diaspore preoblikovala v smiselno kulturno produkcijo. Vendar pa s tako močnim osredotočanjem na te opazne vidike odličnosti v Kimovem delu obstaja nevarnost, da pesnika in
njegove stvaritve opredelimo prav na lirski način, pred katerim je Kim sam najbolj previden. Ne glede na to, ali so boleča življenja ljudi iz diaspore partikularizirana ali univerzalizirana, so v vsakem primeru mnogi povzdignili Kim Si-jonga v status mitske osebnosti.
Njegovo življenje in delo sta podobna veliki biografiji na knjižni polici. Morda si na ta
način zatiskamo oči pred njegovo drugostjo, njegovim »trpljenjem«, in jemljemo le sadove,
ki iz njega izhajajo. Delo Kim Si-jonga je zato za današnje bralstvo resnično izjemno. Zdi
se, da razume protislovja koncepta diaspore in tudi želje svojih bralk in bralcev ter raziskuje nove poti, ki so v njej možne. Članek najprej opredeli točke soočenja znotraj koncepta diaspore in težave, ki jih ta ustvarja, ter sklene, da enoznačno stališče o diaspori ne more v
celoti opredeliti Kim Si-jongovega dela. Namesto tega se s poezijo sooča s težavami, ki jih
povzročajo nasprotujoče si konceptualizacije diaspore, in jih poskuša premagati.
|