Prispevek obravnava kulturni obrat v logiki eskapizma: medtem ko je virtual-nost nekoč služila kot zatočišče pred bremeni resničnosti, jo danes vse pogosteje doživljamo kot področje, pred katerim želimo pobegniti. prakse, kot so digitalni detoks, umik brez spleta in počasno življenje, ne kažejo le na tehnološko utruje-nost, temveč razkrivajo globljo eksistencialno hrepenenje. Članek s fenomenolo-škega vidika analizira izkustvene značilnosti, ki jih ljudje iščejo ob umiku iz digi-talnega sveta: tišino, samoto, notranjost, brezčasnost, nereaktivnost. Te lastnosti močno izražajo strukturo religiozne izkušnje skozi različne tradicije. Namesto da bi šlo za resnično vrnitev v preddigitalni svet, sodobne prakse odklopa pogosto izražajo iskanje drugačnega načina izkustva – takega, ki se upira algoritmični logi-ki, komodifikaciji in nenehni vidnosti. paradoksalno pa so tudi ti umiki pogosto dokumentirani in deljeni na spletu, s čimer poustvarjajo pogoje, pred katerimi naj bi bežali. Kljub temu to gibanje razkriva nekaj bistvenega: pretežno neizrečeno, toda razširjeno željo po globini, miru in smislu. Članek zagovarja tezo, da sodobni eskapizem, čeprav v sekularni obliki, razkriva implicitno ponovno zbližanje s sve-tim – ne kot z verovanjem ali doktrino, temveč kot način izkustva.
|
