Empatija kot zmožnost razumevanja in deljenja občutij drugega se tradicional-no razume kot temeljni kamen medosebnih odnosov in družbene kohezije. Ven-dar pa se v dobi digitalnega sporazumevanja in vse večje virtualizacije interakcij pojavljajo pomembna vprašanja o naravi, izrazu in vplivu empatije. Z razvojem digitalne tehnologije in razširjenostjo spleta se spreminjajo načini medsebojnega povezovanja in sporazumevanja, pri katerih telesni vidik izginja. Čeprav digitalna orodja omogočajo hitro in učinkovito vzpostavljanje stikov, se porajajo pomisle-ki o vplivu teh oblik sporazumevanja na kakovost medosebnih odnosov. Digital-no sporazumevanje je pogosto besedilno, asinhrono in velikokrat anonimno, kar zmanjšuje prisotnost telesnih in družbenih znakov, ki so bistveni za klasično em-patično izkušnjo. ob upoštevanju tega razprava o empatiji v kontekstu digitalne depersonalizacije zahteva celosten pristop, ki zajema filozofske, psihološke in druge vidike. V prispevku bomo obravnavali izzive empatije, ki temelji na telesnosti in neposrednem medčloveškem stiku, ti temelji pa so pri digitalnem sporazumevanju pogosto okrnjeni ali popolnoma odsotni. prav ta odsotnost zmanjšuje možnost polne empatične izkušnje in spodbuja pojav depersonalizacije.
|