Članek proučuje spekulativni potencial oblikovanja duhovno naravnane plat-forme umetne inteligence, ki bi lahko podpirala procese ustvarjanja pomena, omo-gočala pogoje za čustveno resonanco in pomagala pri odkrivanju notranjih vre-dnot znotraj različnih duhovnih usmeritev. Vpet v družbeno-kulturni kontekst poznomodernosti – zaznamovane z racionalizacijo življenjskega sveta, povečano individualizacijo in razpadom tradicionalnega okvira smisla – prispevek razlaga ponoven poudarek na duhovnosti, čustvenih in telesnih izkušnjah ter notranjosti kot znamenja širšega ponovnega približevanja kognitivnim načinom desne mož-ganske polovice, kot jih teoretizira iain McGilchrist. Namesto da bi umetno in-teligenco razumeli kot nadomestek duhovne izkušnje ali občestvene pripadnosti, raziskujemo možnost, da bi se ta izrazito levohemisferski tehnološki artefakt lahko paradoksalno preoblikoval v orodje, ki bi omogočalo celostno zaznavanje, bivanj-sko refleksijo in prosocialno naravnanost. ob upoštevanju etičnih zapletenosti in epistemoloških omejitev take vizije predlagamo teoretični model digitalnega vmesnika, ki ne predpisuje, temveč vabi; ki ne poučuje, temveč posluša. prispevek končamo s kritičnim vprašanjem: ali lahko umetna inteligenca – če je oblikova-na z zadostno občutljivostjo – prispeva k ponovni začaranosti človeške izkušnje, ne tako, da bi dajala smisel, temveč tako, da omogoča globlje oblike dialogične navzočnosti?
|