Od sredine 19. do sredine 20. stoletja – v času boja proti germanizaciji in drugim nacionalističnim pritiskom – so slovenski katoliški intelektualci Cirilu in Metodu pripisovali pomembne zasluge pri širjenju izobrazbe in krepitvi narodne zavesti. Pomen Cirila in Metoda so v slovenskem okolju utemeljevali izobraženci, na primer pedagog in mariborski škof Anton Martin Slomšek (1800–1862), frančiškan in jezikoslovec Stanislav Škrabec (1844–1918) ter škofijski duhovnik in zgodovinar Ivan Vrhovnik (1854–1935). Najvišji odraz teh prizadevanj je pomenila ustanovitev Družbe svetega Cirila in Metoda leta 1885, katere namen je bila gradnja šol s slovenskim učnim jezikom na narodnostno mešanih območjih. Na uveljavitev Cirila in Metoda kot nosilcev verskih in narodnih idealov je ključno vplivala vrsta obletnic, povezanih s tisočletnico njunega delovanja na Moravskem in v Panoniji (1863, 1869, 1885). K razmahu njunega čaščenja je pomembno prispevala tudi izdaja okrožnice „Grande munus“ (1880) papeža Leona XIII. Toda vlogo Cirila in Metoda je med slovenskimi intelektualci celovito prikazal šele Franc Grivec (1878–1963) v prvi polovici in sredini 20. stoletja. Grivec je bil duhovnik ter profesor ekleziologije in vzhodne teologije na ljubljanski Teološki fakulteti, ki je poskrbel tudi za prve kritične izdaje virov o svetih bratih Cirilu in Metodu v slovenskem jeziku.
|