Članek zagovarja tezo, da je sovraštvo, kakršno vidimo v totalitarnih režimih in sodobni družbeni razklanosti, globoka antropološka in duhovna rana. Na podlagi del filozofinj Hannah Arendt in Simone Weil se preučuje, kako razčlovečenje, ideološka iluzija in brezmiselnost spodkopavajo moralno odgovornost ter prispevajo k sistemskemu zlu. Arendtova poudarja propad presoje v totalitarizmu, Weilova pa, kako sila, iluzija in duhovna odtujenost hranijo sovraštvo. V odgovor članek predlaga krščansko duhovnost kot preobrazbeno pot: ne kot zasebno zatočišče, temveč kot vir kritične zavesti, notranje svobode in družbene odgovornosti. Skozi duhovno razločevanje in solidarnost lahko posamezniki nasprotujejo sovraštvu in ponovno gradijo bratstvo. Ta interdisciplinarni dialog med politično filozofijo in duhovnostjo ponuja celovit okvir za spopadanje s sovražnostjo in spodbujanje miru.
|