Pogled Gregorja iz Nise na človeka je vse prej kot enoplasten, še bolj pa je zanj značilno, da se postopoma oddaljuje od platonično obarvane dualistične antropologije in se približuje holistični koncepciji, ki jo razvija v dialogu s sočasni-mi filozofskimi tokovi in ma podlagi svetopisemskega razodetja, zato ne preseneča, da je njegova antropologija vedno znova izziv za preučevalce nauka o človeku pri cerkvenih očetih. V holistični perspektivi je človek methorios (meja, presečišče), ker biva med duhovnim in materialnim stvarstvom, ker je duševno in telesno bitje. Mejo na ontološki ravni predstavlja duša, na moralni pa želja, ki človeka usmerja bodisi h krepostnemu življenju, bodisi k suženjstvu grehu. Nenazadnje je človek, ustvarjen po Božji podobi, po Božji previdnosti tudi meja med ustvarjeno resničnostjo in neustvarjenim Bogom. Ontološke razdalje med njima ni mogoče preseči ali izničiti, lahko pa je na nek način presežena v Jezusu Kristusu, ki je deležen tako neustvarjene Božje kot ustvarjene človeške narave in v odnosu z njim, torej po milosti.
|
