Pripoved o Abrahamovi daritvi njegovega edinega sina Izaka na Božji ukaz (1 Mz 22,1-19) in pripoved o daritvi Jeftejeve hčere – edinke – kot posledici njegove nepremišljene prisege (Sod 11,29-40) sodita v širok in raznolik korpus starozaveznih besedil, ki obravnavajo motiv človekove preizkušnje. Že pripoved o Adamu in Evi razkriva človeka pred Božjo avtoriteto, ki zahteva poslušnost in razkriva meje svobode. Primera Abrahama in Jefteja pa prinašata novo in še bolj dramatično stopnjo tega motiva: preizkušnja ni več le vprašanje poslušnosti, tem-več vključuje skrajno odločitev o življenju in smrti lastnega otroka. V tem pogledu sta pripovedi delno primerljivi, vendar se na bistveni ravni močno razlikujeta. Obe sta že od antike deležni velike pozornosti, vendar so razlagalci pogosto prezrli odločilno vlogo avtoritete, ki oblikuje dramo preizkušnje. Abraham je preizkušen neposredno po Božjem ukazu, saj najvišja avtoriteta izrecno preizkuša njegovo vero in pokorščino. Jefte pa je preizkušan v okoliščinah vojne, med katero v vlogi sodnika prekorači svojo omejeno človeško avtoriteto s prisego, ki usodno ogrozi njegovo hčer. Razplet je paradoksen: Abraham z brezpogojno pokorščino ohrani sebe in svojega sina, Jefte pa, ujet v svojo lastno obljubo, pogubi svojo hčer. Prispevek uporablja natančno literarno in primerjalno analizo na ravni semantike, sloga in hermenevtike. Raziskava pokaže specifično obliko in pomen besedil v njunem izvirnem kontekstu ter razkrije, kako so poznejše judovske in krščanske interpretacije skozi čas preoblikovale njune prvotne poudarke.
|