Razlagalna tradicija koranske eksegeze (tafsīr) se je skozi zgodovino na različne načine ukvarjala s svetopisemsko literaturo ter s talmudsko in midraško dediščino. Čeprav so bila stališča učenjakov do teh besedil različna, je njihov vpliv na islamske komentarje razviden skozi več generacij eksegetov. Nekateri učenjaki so svetopisemske pripovedi vključili tako, da so jih predhodno prilagodili islamskemu okvirju, medtem ko so se drugi – kot komentator al-Biqāʿī iz 15. stoletja – s svetopisemskim gradivom ukvarjali veliko bolj neposredno in občasno navajali tudi daljše odlomke dobesedno. Ta študija preučuje al-Biqāʿījev značilni metodološki pristop k svetopisemski medbesedilnosti ter analizira, kako delujejo njegove eksplicitne svetopisemske navedbe v okviru njegove koranske razlage. S primerjavo al-Biqāʿījevih eksegetskih pristopov s širšimi tokovi v tafsirski literaturi članek raziskuje dinamično prepletanje islamske ter judovsko-krščanske besedilne tradicije. Namesto da bi se osredotočala izključno na teološke razlike, študija poudarja, da se je razlaga svetih spisov pogosto odvijala v obliki subtilnega besedilnega dialoga prek verskih meja. Analiza se posebej posveča temu, kako al-Biqāʿī v svojem komentiranju vzpostavlja ravnotežje med ohranjanjem islamskih teoloških izhodišč in hkratnim aktivnim vključevanjem svetopisemskih virov. Osrednji del raziskave predstavlja vprašanje, kako je neposredna raba svetopisemskih besedil oblikovala njegov interpretativni okvir ter kaj njegova metoda razkriva o širšem sprejemanju svetopisemske snovi v islamski eksegezi. Študija nakazuje, da lahko preučevanje takšnih medbesedilnih povezav pomembno obogati naše razumevanje razvoja koranske interpretacije v dialogu s starejšimi svetopisemskimi tradicijami. Nazadnje nas spodbuja k ponovnemu razmisleku o kompleksnih načinih, na katere se je islamska eksegetska tradicija skozi zgodovino soočala s širšo krajino monoteističnih svetih besedil in črpala iz nje.
|