Od svojega začetka se je ekumensko gibanje soočalo s problemom spominov, zlasti kolektivnih spominov narodov. Prva ekumenska srečanja so morala premostiti spominske rane ljudi, ki so pripadali različnim in pogosto sovražnim narodom. Kljub temu je ta zgodnja izkušnja pomagala oblikovati nauk, ki je pozneje postal teološko »cepivo« za naslednja desetletja ekumenskih prizadevanj. Ekumenizem to cepivo potrebuje, saj se eksistencialna in duhovna trenja med zvestobo Jezusovemu klicu k edinosti in zvestobo narodni identiteti še vedno pojavljajo. Članek želi predstaviti delo dveh poljskih ekumenistov, ki sta si prizadevala za krščansko edinost in hkrati za spravo med Poljsko in njenimi sosedami v času komunistične dobe. Predstavitvi sledi obsežen oris ekumenske teorije o nacionalizmu, narodu, odnosih med narodi in Cerkvijo ter o spravi med narodi.
|