Disertacija na podlagi nove definicije knjige razvije večdimenzionalni model vpliva knjige, ki ločuje med stvarnimi in tihimi razsežnostmi njenega delovanja kot kulturnega blaga. S sklicevanjem na Aristotelovo teorijo vzročnosti, zlasti na pojem smotrnega vzroka (telosa), knjiga ni pojmovana zgolj kot preprost medij za prenos informacij, temveč kot ontološko večplastni artefakt. Knjiga deluje znotraj simbolnih in ekonomskih tokov (založniških polj) ter hkrati presega te okvire, saj oblikuje intelektualno usmerjenost, afektivno dispozicijo in širše kulturno imaginacijo. Raziskava prispeva k interdisciplinarnemu polju študij knjige in založništva, pri čemer odgovarja na potrebo po na novo zastavljenem pojmu vpliva, ki presega tržno usmerjene metrike. Empirični del združuje kvalitativne in kvantitativne metode, vključno s polstrukturiranimi intervjuji in razvojem avtorskih diagramov vpliva, ki prikazujejo oblike stvarnega vpliva – med njimi prodajo, izposojo v knjižnicah, medijsko izpostavljenost, prevode in nagrade. Primeri, kot so založba Fitzcarraldo Editions v Združenem kraljestvu in trije slovenski avtorji (Žižek, Jančar, Bagola), ponazarjajo različne topologije vpliva v različnih literarnih sistemih in kažejo, da vpliv ni samodejno kumulativen, temveč je odvisen od pretoka priznanja med različnimi oblikami. Tihi vpliv je razčlenjen v petdimenzionalni tipologiji, ki vključuje afektivni, epistemološki, kognitivni, sociopolitični in kulturni vpliv, ki je preverjen tudi na študijah primera. Gre za oblike vpliva, ki so pogosto posredne in zapoznele, kar disertacija prikaže tako teoretsko kot empirično. Model pokaže, kako knjige prispevajo k radovednosti, pozornosti in interpretativni spretnosti – pogojem, ki omogočajo branje na višji ravni, ki ima nezanemarljive sociokulturne posledice. Tako se vzpostavi povezava med kulturno vlogo knjige in eduaimonio ter okvir za razumevanje njenega oblikovalnega učinka onkraj merljivih založniških indikatorjev.
|
