Članek obravnava odnos med ženo in njenim pokojnim možem, ki je bil ena izmed neštetih žrtev nasilja med vojno v Bosni in Hercegovini v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Od takrat je minilo več kot trideset let. V njunem rojstnem kraju žena Suada vodi spominsko sobo, kjer neguje spomin ne samo na svojega moža, temveč tudi na prvega in najbolj cenjenega bosanskega bodibilderja, ter skrbi, da njegova zapuščina ne bo pozabljena. Te trajne vezi služijo hkrati kot proces žalovanja in praznovanje njegove-ga življenja. V članku sta predstavljeni dve obliki delovanja mrtvih: materialna in duhovna. Materialna se izraža s fizičnimi oblikami spomina, kot so nagrobnik, spominska soba in spominska plošča. Duhovna pa se kaže v sanjah, ki jih ima njegova žena, in ki ji dajejo občutek povezanosti ter vodstva. Analiza preučuje delovanje mrtvih z individualnim dejanjem ohranjanja vezi s pokojnim, hkrati pa njuno zgodbo umešča v širši kontekst pojma politizacije mrtvih teles (Verdery 1999). Takšen pristop poudarja, da se os-ebno žalovanje prepleta s kolektivnim spominom in kulturnim pomenom.
|