Znanstvenoraziskovalni proces obsega tako ustvarjalno postavljanje znanstvenih hipotez kot tudi njihovo eksperimentalno preverjanje, za kar je bilo običajno potrebno strokovno znanje človeka. Veliki jezikovni modeli (VJM) kažejo napredne zmožnosti sklepanja in generiranja kode, vendar se je večina prejšnjih raziskav na področju avtomatizacije znanstvenoraziskovalnega procesa osredotočala le na posamezne raziskovalne naloge, kot sta pregled literature ali analiza podatkov, in ne na celoten znanstvenoraziskovalni proces. Temeljno vprašanje ostaja, ali lahko računski sistemi samostojno generirajo nove hipoteze in izvajajo poskuse brez človeškega nadzora. V nalogi pokažemo, da lahko nabor specializiranih agentov VJM, ki delujejo v šestih zaporednih korakih, izvede celoten proces od generiranja in izbire idej preko evalvacije do priprave znanstvenega članka. Sistem, preizkušen na raziskovalnem področju večagentnih sistemov VJM, je ustvaril nove raziskovalne prispevke, ki so dosegli do 5-odstotno izboljšanje zmogljivosti v primerjavi z osnovnimi metodami, v nekaterih primerih pa so zmanjšali računski strošek. Raziskovalci z omenjenega področja so rezultate potrdili kot metodološko ustrezne in inovativne. Medtem ko je večina prejšnjih sistemov potrebovala raziskovalna vprašanja od raziskovalcev ali vnaprej določene eksperimentalne postopke, naš sistem samostojno prepoznava raziskovalne priložnosti in implementira ustrezne eksperimente, s čimer dokazuje, da lahko VJM avtomatizirajo ustvarjalno postavljanje in preverjanje znanstvenih hipotez. Te ugotovitve kažejo, da ključni izziv pri avtomatizaciji znanstvenega raziskovanja niso več omejitve pri zmožnosti sklepanja, temveč koordinacija.
|