Disertacija, umeščena v disciplino mednarodnih odnosov (MO), preučuje politične prakse, povezane z levim populizmom na postjugoslovanskem Balkanu, s posebnim poudarkom na Novi balkanski levici (NBL) in njenem odnosu do temeljnih načel liberalnega mednarodnega reda (LIO) v kontekstu njegove široko razpravljane krize. Raziskava je strukturirana okoli treh osrednjih elementov: i) postjugoslovanski Balkan kot specifično raziskovalno področje, ki zaradi svoje liminalne in semi-periferne pozicije znotraj LIO predstavlja paradigmatičen primer, ii) levi populizem kot politični projekt, ki izvira iz tradicije levice in uporablja populistično logiko kot orodje mobilizacije, iii) LIO kot mednarodni red, ki ureja odnose znotraj in med državami ter deluje kot hegemonski projekt, ki zagovarja liberalni internacionalizem kot univerzalni okvir za mir, blaginjo in sodelovanje. S pomočjo poststrukturalističnih pristopov v mednarodnih odnosih ter poststrukturalistične diskurzivne teorije, kot sta jo razvila Ernesto Laclau in Chantal Mouffe, disertacija izziva državocentrizem MO z uvajanjem novih relevantnih akterjev in političnih aren. Prav tako osvetljuje kompleksnost soočanja z različnimi političnimi registri ter mobilizacije heterogenih družbenih zahtev v enotno politično fronto. Poleg tega predstavi postjugoslovanski Balkan kot vir diverzifikacije MO, saj omogoča decentrirano preučevanje globalne politike in LIO. Analiza razkriva, da populizem predstavlja le eno izmed dimenzij projekta NBL, kar se kaže v njenem antagonističnem pogledu na politično areno. Vendar pa je njeno nasprotovanje LIO usmerjeno predvsem v njegovo preoblikovanje, ne uničenje, kar v končni fazi prispeva k odpornosti LIO v času kriz. Primer NBL tako kaže, da levi populizem, ne glede na to, ali je na oblasti ali v opoziciji, ne stremi k delegitimizaciji liberalnih institucij, temveč k njihovemu pravilnemu delovanju in izboljšanju.
|