Podrobno

Topografija sramu: o afektivnem in diskurzivnem tkanju družbene neenakosti
ID Pustinek Miočić, Lara (Avtor), ID Širca, Alen Albin (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu, ID Dolar Bahovec, Eva (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (2,08 MB)
MD5: 6478B456D87C11348E3EF4DD96505C19

Izvleček
Delo teoretizira Kraj kot afektivno infrastrukturo stičišča posttravmatskega in zaščitnega sramu. Kraj ni toponim, je analitično pojmovanje afektivne infrastrukture vpisovanja – topologije razmerij med telesi, jezikom, pogledi, normami in institucijami, ki določajo mejo izrekljivosti in vidnosti (psihoanalitična delitev na čisto/nečisto, javno/zasebno). Kraj se izraža v mikropraksah in retoriki (odlog, hermetičnost, samocenzura), v prostorskih rutinah in poljskih pravilih. V diplomski nalogi deluje hkrati kot metoda branja (zemljevid sramu) in kot predmet analize – opisuje, kako sram distribuira dostop do pripoznanja. Uvajam pojem abjektivne ekonomije, ki opisuje hierarhično drsenje abjekta po družbenem telesu – od centrov simbolne moči proti obrobju -, ki se sproti prevaja v stigmo, nadzor meja in v prakse izključevanja. Kritiziram poljski mit »prispevka«: novost ni lastnost besedila, v prvi vrsti je učinek pozicioniranja in kapitala (v sociološkem smislu). Vpeljem dve tezi: (1) sram je odziv na kratek stik poskusa pripoznanja (nagovor, izpoved) – gesta se vrne kot nerazumevanje ali zasmehovanje; (2) sram je učinek žalovanja v suspenzu – ko skupnostni rituali pripoznanja izostanejo, se izguba ne more družbeno prevesti v pomen – na tem mestu je ključno žalovanje izgube družbeno nezaželenega odnosa. Metodološko izvajam performativno avto-teorijo: dnevniški fragment kot »bralni laboratorij« in prenos protokola na tri študije. Pri Bastašić mislim sram kot tesnilo nepriznane izgube; pri Pešutu poljsko selekcijo in mit prispevka kot ključna generatorja kratkih stikov; pri Édouardu Louisu razredni abjekt telesa kot niz prelomov pripoznanja. Sklepno zagovarjam defetišizacijo afekta skozi skupnostne prakse pripoznanja in prepis zemljevida Kraja: odpor nastaja tam, kjer se kratki stiki prevedejo v pripoved, organizacijo in solidarnost.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:filozofija in literatura, marginalizirane skupine, Kraj, sram, abjekt, žalovanje, pripoznanje, prispevek, kanon, Pierre Bourdieu, Didier Eribon, Lana Bastašić, Julia Kristeva, Dino Pešut, Édouard Louis
Vrsta gradiva:Diplomsko delo/naloga
Organizacija:FF - Filozofska fakulteta
Leto izida:2025
PID:20.500.12556/RUL-174081 Povezava se odpre v novem oknu
COBISS.SI-ID:254416643 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:27.09.2025
Število ogledov:145
Število prenosov:35
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Typography of Shame: on the Affective and Discursive Weaving of Social Inequality
Izvleček:
Thesis theorizes Kraj as an affective infrastructure at the junction of post-traumatic and protective shame. Kraj is not a toponym but an analytical conception of an affective infrastructure of inscription – a topology of relations among bodies, language, gazes, norms, and institutions that set the boundaries of readability and visibility (the psychoanalytic partition of pure/impure, public/private). Kraj manifests in micro-practices and rhetoric (deferral, hermeticism, self-censorship), in spatial routines, and in field rules. In the thesis it functions both as a reading method (a map of shame) and as an object of analysis—it describes how shame distributes access to recognition. I introduce the notion of an abject economy, which describes the hierarchical slippage of the abject across the social body—from centers of symbolic power toward the margins—continuously translated into stigma, border control, and practices of exclusion. I criticize the field myth of »contribution«: novelty is not a property of the text, but primarily an effect of positioning and capital (in the sociological sense). I advance two theses: (1) shame is a response to the short-circuit of an attempt at recognition (address, confession) – the gesture returns as misunderstanding or ridicule; (2) shame is an effect of suspended mourning – when communal rituals of recognition are absent, loss cannot be socially translated into meaning – here, crucially, the loss being mourned is that of a socially undesirable relationship. Methodologically, I employ performative auto-theory: a diary fragment serves as a »reading laboratory« and I transfer this protocol to three case studies. In Bastašić I read shame as the seal of unacknowledged loss; in Pešut, field selection and the myth of contribution appear as key generators of short-circuits; in Édouard Louis, the classed abjection of the body is analyzed as a sequence of breaks in recognition. I conclude by advocating the defetishization of affect through communal practices of recognition and a rewriting of the map of Kraj: resistance emerges where short-circuits are translated into narrative, organization, and solidarity.

Ključne besede:philosophy and literature, marginalized groups, Kraj, shame, abject, mourning, recognition, contribution, canon, Pierre Bourdieu, Didier Eribon, Lana Bastašić, Julia Kristeva, Dino Pešut, Édouard Louis

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj