Šelak je naravni biopolimer, ki se tradicionalno uporablja za premaze in živilske aplikacije, raziskav o njegovi uporabi kot lepila za les pa je malo. V tej študiji je bila ocenjena lepilna sposobnost šelaka in optimizirani so bili parametri stiskanja. Pri hladnem stiskanju je bilo preizkušenih šest vrst šelaka, pri čemer so bile dosežene trdnosti spoja med 7,5 in 9,5 MPa; za nadaljnjo analizo je bil izbran šelak SH2 (platina). Modeliranje rasti strižne trdnosti z ABES je pokazalo dobro ujemanje s Hillovim modelom (R2 = 0,971) in delno ujemanje z Logističnim modelom (R2 = 0,875). Toplotna obdelava je izboljšala termično stabilnost: pri utrjevanju pri 175 °C za 60 min se je točka steklastega prehoda (Tg) povečala z 42 °C na 77 °C, izguba mase pri 200 °C pa zmanjšala z 1,55 % na 0,47 %. Z FTIR je bilo potrjeno zamreženje z zmanjšanjem vsebnosti hidroksilnih skupin in povečanjem esterskih vezi. Pri vročem stiskanju pri 175 °C in 200 °C so bile dosežene trdnosti spoja 9,78 MPa in 8,2 MPa v suhih pogojih (D1) ter 3 MPa in 8,4 MPa pri občasni povišani vlažnosti (D2). Stiskanje pri 200 °C je povzročilo degradacijo lesa, kar je privedlo do skoraj 100 % porušitve lesa. Ugotovljeno je bilo, da šelak kaže potencial kot naravno lepilo, zlasti pri hladnem stiskanju, medtem ko je za vroče stiskanje potrebna nadaljnja optimizacija za izboljšanje odpornosti na vlago in preprečitev termične degradacije lesa.
|
