Izobraževanje ima ključno vlogo pri razvoju otrok, pri čemer so se v zadnjih desetletjih ob tradicionalnem javnem šolskem sistemu razvili tudi alternativni pedagoški pristopi. Eden najbolj uveljavljenih in razširjenih med njimi je metoda Montessori, ki jo je razvila dr. Maria Montessori. Ta pedagoški pristop poudarja celostni razvoj otroka ter spodbuja njegovo samostojnost, odgovornost in naravno radovednost do učenja. Temelj pedagogike Montessori je v samousmerjenem učenju, praktičnem delu z materiali in sodelovalni igri v skrbno pripravljenem okolju, ki ustreza razvojnim potrebam otroka. Magistrska naloga se osredotoča na glavne značilnosti in pedagoška načela metode Montessori, s posebnim poudarkom na vlogi učitelja, avtonomiji učenca ter pomenu posebej oblikovanih materialov Montessori v učnem procesu. Teoretični del predstavi temeljna izhodišča pedagogike Montessori, vključno s pomenom pripravljenega okolja in razvojnimi stopnjami otroka ter poudarkom na notranji motivaciji in svobodi znotraj določenih meja. Empirični del proučuje, kako se ta teoretična izhodišča udejanjajo v vsakodnevni vzgojno-izobraževalni praksi. Raziskava se osredotoča predvsem na vlogo učitelja in učenca v učilnici Montessori, zlasti v kontekstu poučevanja angleškega jezika. Preučuje uporabljene učne metode, stopnjo samostojnosti učencev ter njihovo vključenost in angažiranost – kako samostojno in samozavestno delujejo ter kako motivirani so za opravljanje nalog in uporabo angleškega jezika na smiseln način. Ugotovitve potrjujejo ključne teoretične predpostavke: učitelji večinoma delujejo kot usmerjevalci ali mentorji, ne kot tradicionalni podajalci znanja, učenci pa izkazujejo visoko stopnjo samostojnosti, motivacije in vključenosti pri delu z materiali Montessori v svojem vsakodnevnem učnem okolju.
|