Il presente articolo analizza le strategie pratiche messe in atto dagli anziani che vivono in povertà per muoversi nel proprio mondo sociale, che, applicando il quadro teorico di Pierre Bourdieu, sono inquadrate entro la “sofferenza di posizione” dovuta al basso status sociale. I dati qualitativi raccolti dalle interviste biografiche rivelano strategie che includono l’orientamento delle aspirazioni a ciò che è raggiungibile, l’adattamento dei bisogni alle necessità, l’apprendimento dell’autosufficienza, la continua assegnazione di priorità, l’enfasi sull’attenzione ai costi, la propensione al sacrificio e la disposizione a "creare qualcosa dal nulla". Fondamentalmente, si tratta di strategie da cui gli anziani in povertà emergono come soggetti attivi che navigano attraverso le difficoltà.V članku analiziramo praktične strategije navigiranja skozi življenje v revščini med starejšimi. Analiza temelji na kvalitativnih podatkih, pridobljenih z metodo narativnih biografskih intervjujev, ki je še posebej primerna metoda za pridobivanje poglobljenega vpogleda v pojavnost življenja v revščini, ki jo lahko celoviteje razumemo le v kontekstu življenjskega trajektorija kot takega. Vzorec predstavlja 33 starejših oseb, ki živijo pod pragom revščine, s katerimi je bilo skupno opravljenih 39 intervjujev. Podatke analiziramo s pomočjo teoretskega okvira Pierra Bourdieuja, ki spodbuja razumevanje revščine z ozirom na njene materialne in simbolne učinke in ki pojavnost revščine neposredno umešča v kontekst razmerij moči. Bourdieujevski pristop obenem spodbuja razumevanje praktičnega delovanja starejših oseb onkraj antinomije subjektivizma in objektivizma. V tem oziru omogoča in spodbuja razumevanje praktičnega delovanja vedočih agentov kot načinov njihovega spoprijemanja s svetom, s pogoji življenja, ki jih oblikuje ta družbeni svet, ter z lastno pozicioniranostjo v njem. Na podlagi tega v prispevku analiziramo praktične strategije, tudi z ozirom na formiranje primarnega habitusa, zaznamovanega s pogoji nujnosti, in privzemanja realnosti revščine kot samoumevne. Z analizo podatkov ločujemo med strategijami prioritizacije - tako nenehne prioritizacije kot tudi prioritizacije, ki terja žrtvovanje in odpovedi; med strategijami nenehnega ozaveščanja stroškov in stroge varčnosti; ter dispoziciji "ustvarjanja nečesa iz ničesar" in anticipiranja dodatnih stisk Podatki razkrivajo ključno tendenco na strani starejših oseb, ki živijo v revščini, tj. privzemanje realnosti revščine kot samoumevne, ki je tudi tista ključna dispozicija, ki agente preusmerja stran od prevpraševanja in problematiziranja same realnosti revščine
|
