Članek izpelje kritično analizo režima ekovladnosti v ozadju projekta zelene tranzicije EU, pri čemer se osredini zlasti na to, kako se izvaja prek oblikovanja zelenih subjektivitet in njihove individualne okoljske odgovornosti. Sledimo štirim razsežnostim etike, ki jih je začrtal Foucault (etična substanca, način podrejanja, prakse sebstva in telos), in dokazujemo, da sta za sodobno zeleno državljanstvo značilna stalno zeleno obnašanje in samonadzor, ki izvira iz krščanskih praks odrekanja. Glavna teza članka je, da ta način upravljanja, ki temelji na pastoralni oblast, služi dvojni funkciji: s spodbujanjem oblike subjektivacije, v kateri se posamezniki upravljajo v skladu s kapitalističnimi imperativi, v imenu zelene modernizacije utrjuje neoliberalni režim ekološke vladavine. Po drugi strani pa ta način subjektivacije deluje komplementarno s tehnokratsko depolitizacijo podnebne krize, ki jo izvajajo strukture EU. Z umeščanjem podnebne odgovornosti v domeno posameznikovega ravnanja sistematično odvrača pozornost s strukturnih razsežnosti ekološke krize in preprečuje, da bi jih artikulirali kot vprašanja razmerij moči, neenakosti ali sistemske preobrazbe
|
