Podrobno

Spremljanje izražanja označevalcev avtofagije LC3 in p62 v celicah HEK293T, HeLa in fibroblastih
ID Kristanc, Pia (Avtor), ID Dolinar, Marko (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu, ID Tavčar Verdev, Petra (Komentor)

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (1,27 MB)
MD5: 6B5114DCC39E635C77F7F0EB9E2AC33C

Izvleček
Avtofagija je eden ključnih celičnih procesov, odgovornih za ohranjanje homeostaze znotraj celice. Avtofagija je inducirana v primeru pomanjkanja hranilnih snovi, kopičenja agregiranih proteinov, nedelujočih organelov, prisotnosti eksogenih patogenov, stresa itd. Med avtofagijo pride do razgradnje zajetega tovora (proteinov, nedelujočih mitohondrijev in drugih organelov …) v veziklu, imenovanem avtolizosom, in sprostitve makromolekul v citoplazmo, kjer se lahko znova porabijo v anabolnih procesih. Potek avtofagije lahko med drugim spremljamo preko dveh označevalcev, LC3 in p62. LC3 je transmembranski protein, ki se nahaja v membrani avtofagosoma in se tekom avtofagije spremeni iz oblike LC3-I v LC3-II. Oblika LC3-II je lipidirana. p62 je protein, ki veže tovor, namenjen razgradnji z avtofagijo, in se zasidra v notranjo membrano avtofagosoma. Za raziskave avtofagne aktivnosti se uporabljajo tudi induktorji, kot sta rapamicin in stradanje, ter inhibitorji razgradnje, kot sta bafilomicin A1 in klorokin. Avtofagijo smo poskusili inducirati z dodatkom rapamicina in s stradanjem z uporabo gojišča EBSS. Za inhibicijo razgradnje v zadnjem koraku avtofagije smo uporabili bafilomicin A1 in različne koncentracije klorokina. Obdelave smo pustili delovati različno dolgo. Preizkusili smo dva različna lizna pufra, RIPA in 2-kratni pufer z NaDS in reducentom, prenos western pa smo izvajali z uporabo prenašalnega pufra z 10-% ali 20-% metanolom in na nitrocelulozno membrano ali membrano PVDF. S primerjavo svežih in zmrznjenih celičnih lizatov smo preverili vpliv zamrzovanja na količino izbranih avtofagnih označevalcev. Izkazalo se je, da najboljše rezultate dobimo ob uporabi rapamicina kot induktorja in 100 μM klorokina kot inhibitorja. 2-kratni lizni pufer z NaDS in reducentom se obnese bolje kot RIPA in za analize so bolj primerni sveži kot zmrznjeni lizati. Prenos na membrano je bolj učinkovit pri uporabi prenašalnega pufra z 20-% metanolom in membrane PVDF. Fibroblasti izražajo relativno največje količine obeh označevalcev, celice HEK293T pa so najbolj primerne za vzpostavljanje protokola in preliminarne poskuse.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:avtofagija, LC3, p62, imunodetekcija
Vrsta gradiva:Diplomsko delo/naloga
Tipologija:2.11 - Diplomsko delo
Organizacija:FKKT - Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo
Leto izida:2025
PID:20.500.12556/RUL-170314 Povezava se odpre v novem oknu
COBISS.SI-ID:243672067 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:03.07.2025
Število ogledov:293
Število prenosov:83
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Monitoring the expression of autophagy markers LC3 and p62 in HEK293T and HeLa cells and in fibroblasts
Izvleček:
Autophagy is one of the key cellular processes responsible for maintaining homeostasis within the cell. Autophagy is induced in cases of nutrient deficiency, accumulation of aggregated proteins, malfunctioning organelles, presence of exogenous pathogens, stress, etc. During autophagy, the captured cargo (proteins, damaged mitochondria and other organelles …) is degraded in a vesicle called the autolysosome, and the macromolecules are released into the cytoplasm, where they can be reused in anabolic processes. Autophagy can, among others, be monitored through two markers, LC3 and p62. LC3 is a transmembrane protein found in the membrane of the autophagosome and, during autophagy, changes from the LC3-I form to the LC3-II form. The latter form is lipidated. p62 is a protein that recruits the cargo intended for degradation via autophagy and anchors itself to the inner membrane of the autophagosome. To study autophagic activity, inducers such as rapamycin and starvation are used, as well as degradation inhibitors like bafilomycin A1 and chloroquine. We attempted to induce autophagy by adding rapamycin and through starvation using EBSS medium. To inhibit degradation in the final step of autophagy, we used bafilomycin A1 and various concentrations of chloroquine. Treatments were applied for different spans of time. We tested two different lysis buffers, RIPA and 2× SDS with reducing agent, and performed western blot transfer using transfer buffer with 10% or 20% methanol, onto nitrocellulose and PVDF membrane, respectively. By comparing fresh and frozen cell lysates, we assessed the effect of freezing on the levels of selected autophagy markers. It turned out that the best results are obtained when using rapamycin as an inducer and 100 μM chloroquine as an inhibitor. The 2× SDS lysis buffer with reducing agent performed better than RIPA, and fresh cell lysates are more suitable for analysis than frozen ones. Transfer to the membrane is more efficient with 20% methanol transfer buffer and a PVDF membrane. Fibroblasts express relatively the highest amounts of both markers, while HEK293T cells are most suitable for protocol establishment and preliminary experiments.

Ključne besede:autophagy, LC3, p62, immunodetection

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj