Ta magistrska naloga proučuje distorzijske mere tveganja, razred mer tveganja, ki omogočajo večjo prilagodljivost pri upoštevanju preferenc odločevalcev v pogojih tveganja in negotovosti. Distorzijske mere tveganja izvirajo iz teorije odločanja, natančneje iz dualne teorije odločanja v razmerah tveganja, ki jo je leta 1987 predlagal Yaari. V zadnjih desetletjih so te mere pridobile na veljavi, predvsem zaradi pomanjkljivosti klasičnih mer tveganja, kot je matematično upanje, ki ne upošteva variabilnosti, ter tvegana vrednost (VaR), ki ne zajema tveganja repa porazdelitve in praviloma ne podpira diverzifikacije, podobno kot standardni odklon. Distorzijske mere tveganja so definirane s transformacijo osnovne verjetnostne porazdelitve s pomočjo distorzijske funkcije, ki jo je mogoče izbrati tako, da ima mera tveganja želene lastnosti. Eden ključen rezultat, obravnavan v nalogi, je, da konkavna distorzijska funkcija zagotavlja koherentnost mere tveganja. Nedavni rezultati o mejah konkavnih distorzijskih mer tveganja kažejo, da jih je mogoče uporabiti tudi pri robustni optimizaciji portfelja, kjer je resnična porazdelitev verjetnosti podvržena negotovosti. Na podlagi rezultatov o najslabšem možnem scenariju za vrednost distorzijskih mer tveganja v nalogi prikažemo njihovo praktično uporabnost z izračunom optimalnega portfelja na podatkih s platforme Yahoo Finance.
|