Dokazi o nedavnih neuspešnih obnovah po velikih in intenzivnih motnjah v gozdovih zmernega pasu po vsem svetu so sprožili zaskrbljenost glede odpornosti gozdov in dinamike obnove po motnjah ob podnebnih spremembah. Predstavljamo empirične dokaze o vzorcih in dejavnikih sposobnosti okrevanja evropskih gozdov zmernega pasu na velike in intenzivne motnje, ki ponujajo dragocen vpogled v gospodarjenje z gozdovi. Smo pokazali, da so evropski gozdovi zmernega pasu sposobni okrevanja po trenutnem režimu motenj, pri čemer je obnova gozdne strukture bolj pogosta kot obnova vrstne sestave, pri čemer je bila obnova gozdov po hudih požarih manj verjetna kot po drugih povzročiteljih motenj. Najpomembnejši okoljski, biotski in z gospodarjenjem povezani dejavniki obnove so bili nadmorska višina, objedanje rastlinojedih parkljarjev in izvedba sanitarne sečnje, ki so vsi v vseh primerih negativno vplivali na obnovo po motnjah. Naši rezultati kažejo, da je uporaba naravne obnove lahko boljša strategija upravljanja po motnjah kot dragi ukrepi, kot sta sanitarna sečnja in saditev. Kljub temu je potrebno primernost posameznih ukrepov upravljanja gozdov po večjih motnjah vedno ocenjevati ob upoštevanju ekoloških in družbenih dejavnikov. Ker se bodo motnje zaradi podnebnih sprememb predvidoma še okrepile, poudarjamo pomen stalnega spremljanja okrevanja gozdov, da bi upravljalci lahko hitro uporabili prilagojene ukrepe upravljanja gozdov.
|