Sistematični literaturni pregled zdravilnih učinkovin za zdravljenje aken

Maglov, Špela (avtor), Kerec Kos, Mojca (mentor)

Navadna mozoljavost oziroma acne vulgaris so ena pogostejših motenj kože z značilnim kroničnim potekom. Akne se pogosto razvijejo že v adolescenci ali šele v odrasli dobi. Razlikujejo se po obliki in stopnji kožnih lezij, povzročajo lahko brazgotine in vplivajo na duševno zdravje. Namen naloge je bil pripraviti sistematični pregled zdravilnih učinkovin za zdravljenje aken. Z definiranim iskalnim profilom in izbranimi vključitvenimi kriteriji, smo v podatkovni bazi PubMed poiskali ustrezne članke. Rezultate smo predstavili glede na vrsto terapije (lokalna ali sistemska) ter jih dodatno razčlenili po podskupinah glede na njihov mehanizem delovanja. Pri pregledu smo se v večji meri osredotočili na zdravilne učinkovine, ki so že v klinični uporabi. V diplomsko nalogo smo vključili 51 člankov, v katerih je bilo navedenih 53 zdravilnih učinkovin, ki se v klinični praksi uporabljajo za zdravljenje aken. Od tega se jih 30 uporablja za lokalno in 36 za sistemsko zdravljenje, med njimi se jih lahko 13 uporablja lokalno ali sistemsko. Za lokalno zdravljenje so na voljo retinoidi, protibakterijske učinkovine, keratolitiki in druge zdravilne učinkovine (npr. klaskoteron, metformin, benzoilperoksid). Sistemsko se uporabljajo retinoidi, protibakterijske učinkovine, peroralni kontraceptivi in druge zdravilne učinkovine(npr. nikotinamid, spironolakton, flutamid). V splošnem velja, da blage akne zdravimo lokalno. Pri tem se najpogosteje uporabljajo benzoilperoksid, topikalni retinoidi in azelainska kislina. Pri hujših oblikah posegamo po sistemski terapiji, ki je primerna tudi v primerih, ko lokalno zdravljenje ni bilo uspešno. Sistemsko se najpogosteje uporabljajo tetraciklini, zlasti doksiciklin in limeciklin, ter izotretinoin. V člankih smo zasledili tudi druge spojine in rastlinske izvlečke za zdravljenje aken, ki jih ne uvrščamo med zdravilne učinkovine. Prevladujejo rastlinski izvlečki (npr. izvleček sivke in soje), nekaj je tudi keratolitikov (npr. glikolna kislina, retinojska kislina) in prehranskih dopolnil (npr. omega-3 in omega-6 maščobne kisline). Nekaj zdravilnih učinkovin je še v fazi kliničnih preskušanj. Te imajo lahko enak mehanizem delovanja kot tiste, ki so že v uporabi, ali drugačen mehanizem delovanja (npr. zaviralci acetilholina, zaviralci levkotrienov). Za zdravljenje aken je na voljo več različnih zdravilnih učinkovin, ki se razlikujejo po mehanizmu delovanja in neželenih učinkih. Z ustrezno terapijo, ki jo prilagodimo posamezniku, oziroma kombinacijo ustreznih zdravilnih učinkovin lahko uspešno odpravimo akne.

• Jezik: Slovenski jezik
• Ključne besede: akne, zdravilne učinkovine, literaturni pregled
• Vrsta gradiva: Diplomsko delo/naloga
• Organizacija: FFA - Fakulteta za farmacijo
• Leto izida: 2025
• PID: 20.500.12556/RUL-170119
• Datum objave v RUL: 02.07.2025

Sekundarni jezik

• Jezik: Angleški jezik
• Naslov: Systematic literature review of active ingredients for acne treatment

Izvleček

Acne vulgaris is a common chronic skin disorder that often begins in adolescence and may persist or appear later in life.. Acne lesions can differ from one another in terms of morphology and severity. Acne can lead to scarring and have an impact on an individual's mental health. The aim of this thesis was to systematically review active ingredients used in the treatment of acne. Using a defined criteria, we searched the PubMed database for relevant articles. The findings are presented according to the type of therapy (topical or systemic) and further categorized based on their mechanisms of action. We primarily focused on agents already approved for clinical use. A total of 51 articles were included in the thesis. We found 53 active ingredients available for treating acne. Among these, 30 are used topically, 36 systemically, with 13 agents that can be employed via both routes. Topical treatments include retinoids, antibacterial agents, chemical peels, and other actives (e.g. clascoterone, metformin, benzoyl peroxide). Systemic treatments comprise retinoids, antibacterial agents, oral contraceptives, and other active ingredients (e.g. nicotinamide, spironolactone, flutamide). Generally, topical agents are indicated for the treatment of mild acne, with benzoyl peroxide, topical retinoids, and azelaic acid being the most commonly used. Systemic therapy is intended for more severe cases or when topical therapy is unsuccessful. Among systemic options, tetracyclines (particularly doxycycline and lymecycline) are most commonly prescribed, along with isotretinoin. Some of the studies also discussed biological actives and plant-derived extracts (e.g. lavender extract, soy bean extract) that are not classified as active ingredients. Biological actives include chemical exfoliants (e.g. glycolic acid, retinoic acid) and dietary supplements (omega-3 and omega-6 fatty acids). Emerging therapeutic agents can resembleexistingtreatmentswithenhancedproperties.Othersrepresententirelynew mechanisms of action (eg. acetylcholine inhibitors, leukotriene inhibitors). A wide range of therapeutic agents is available for acne treatment, offering diverse mechanisms of action and varying adverse effect profiles. With appropriate selection and individualized treatment involving combination therapies, acne can be effectively managed.

• Ključne besede: acne, therapeutic agents, literature review