Brušenje je proizvodni postopek, ki se pogosto uporablja kot postopek končne obdelave za doseganje visoke natančnosti pri izdelavi komponent. Zaradi visoke specifične energije in povišanih temperatur ter zahtev po visokih rezalnih hitrostih in možnosti zapolnitve brusa se pri brušenju običajno porabijo velike količine hladilno-mazalne tekočine. Za podporo trajnostni proizvodnji so potrebni alternativni pristopi, ki zmanjšujejo porabo hladilno-mazalne tekočine. Nedavni napredek na področju hlajenja in mazanja, npr. enokanalni dovod tekočega ogljikovega dioksida (LCO2) in olja, je pokazal potencial pri odrezavanju z definirano geometrijo orodja. Uporaba te metode pri brušenju pa ostaja manj raziskana. V doktorski disertaciji so bili raziskani učinki različnih metod hlajenja in mazanja, zlasti emulzije in LCO2 v kombinaciji z minimalno količino mazanja (ang. Minimum Quantity Lubrication - MQL), na brušenje materialov, kot so karbidne trdine. V raziskavi so bili analizirani številni parametri, vključno s silami brušenja, razmerjem sil, specifično energijo in mehanizmi obrabe brusa. Poleg tega je bil ocenjen vpliv LCO2+MQL in oblivajočega hlajenja z emulzijo na hrapavost obdelane površine, zaostale napetosti, trdoto in stroške obdelave pri konvencionalnem brušenju ravnih ploskev. Obraba diamantnih orodij je temeljila na primerjavi učinkov suhega ostrenja, emulzije in LCO2 hlajenja in mazanja pri eno-točkovnem ostrenju, kjer so bile merjene sile in temperature, kar omogoča oceno agresivnosti postopka. Poleg tega je študija vključevala analizo topografije brusa in obrabe diamantnih zrn pri različnih razmerjih prekrivanja in globinah ostrenja brusa. Ugotovitve kažejo, da je LCO2+MQL lahko enako učinkovito kot konvencionalno oblivajoče hlajenje z emulzijo, zlasti pri nižjih stopnjah agresivnosti, in da znatno zmanjša obrabo diamanta pri eno-točkovnem postopku ostrenja brusov.
|