Podrobno

Pravni status in upravljanje morskih pristanišč
ID Mahnič Smole, Martina (Avtor), ID Pirnat, Rajko (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu, ID Grilc, Peter (Komentor)

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (6,73 MB)
MD5: BF5FFAFCBE873202B523558908B596D0

Izvleček
Morska (tovorna) pristanišča kot vozlišča v pomorskem prometu pomembno vplivajo na gospodarski, socialni in okoljski razvoj držav na lokalni, regionalni in nacionalni ravni. Danes postajajo vprašanja zaščite pravnega statusa morskih pristanišč ključni element pomorske politike. Da bi dosegle učinkovito upravljanje in poslovanje morskih pristanišč, države uvajajo strukture upravljanja pristanišč z jasnimi cilji. Upravljanje morskih pristanišč odraža interakcije med javnim in zasebnim sektorjem, ki vplivajo na organizacijo pristanišč na različnih ravneh, od lokalne do globalne. Gre za kompleksno področje, ki je v različnih prostorskih in časovnih kombinacijah neločljivo povezano z zgodovinskimi, kulturnimi in geografskimi fazami ter različnimi oblikami politične, gospodarske in upravne organizacije. Obsežne reforme morskih pristanišč so v zadnjih desetletjih pod vprašaj postavile določene modele organizacije morskih pristanišč. Preoblikovanje modelov upravljanja pristanišč, vključno z njihovim razvojem v smeri politik decentralizacije in regionalizacije, je razširilo avtonomijo in odgovornost organa upravljanja ter mu dalo širšo vlogo tudi zunaj samega morskega pristanišča. Zadnjih štirideset let optimizacija upravljanja morskih pristanišč predstavlja pomembno agendo številnih pomorskih držav. Za namene prilagoditve globalizaciji proizvodnje in distribucije so države spremenile do tedaj veljavne upravljavske modele morskih pristanišč. Potrebe posameznih držav in njihovih pristanišč so pripeljale do številnih različnih modelov upravljanja morskih pristanišč, ki temeljijo na institutu pristaniške uprave. Pri opredelitvi pravnega statusa in upravljanja morskih pristanišč podrobneje obravnavam na pravni status in upravljanje morskega pristanišča v razmerju do pristaniške uprave, saj ima večina odgovornih pomorskih držav uveden ta institut. Ob tem ovrednotim tudi redek primer upravljanja morskih pristanišč, ki nima uvedenega instituta pristaniške uprave. V splošnem je pristaniška uprava poseben državni ali kvazidržavni organ. Gre za neodvisno pravno osebo, ki je načeloma ustanovljena s strani zakonodajalca z namenom upravljanja z območjem posebnega javnega pomena, tj. pristaniščem in pripadajočo infrastrukturo. Ker se pri večini modelov pravnega statusa in upravljanja morskih pristanišč pojavlja institut pristaniške uprave kot jedrni in integralni element, temu institutu namenjam podrobnejšo obravnavo. Vsako morsko pristanišče po svetu običajno upravlja pristaniška uprava. Gre za tako vsesplošni institut, da v obravnavani strokovni literaturi niti ni moč zaslediti primera, kjer ta institut ne bi bil prisoten. Ena izmed pomembnejših nalog pristaniške uprave je upravljanje, ki se v širšem nanaša na več funkcij, in sicer na vodenje, organizacijo, podeljevanje koncesije, dajanja v najem, regulacijo itn. Te funkcije se običajno izvajajo na ravni samega morskega pristanišča, katerega upravljanje v večini primerov spada pod pristojnost pristaniške uprave. Svetovna Banka je leta 2007 v svojem Priročniku za reformo pristanišča razdelila upravljanje morskega pristanišča na štiri osnovne modele, in sicer na model javnih storitev (angl. service port), lastniški model (angl. tool port), najemodajalski model (angl. landlord port) in zasebni model (angl. fully privatized port). Pomemben vidik, ki je močno povezan s samim upravljanjem morskih pristanišč, je pravni status subjekta, ki upravlja z morskim pristaniščem. Dosedanje teoretične raziskave v okviru evropskih držav glede razlik med pravnim statusom morskih pristanišč (ne glede na njihovo velikost), njihovimi nadzornimi organi in umestitvijo v nacionalne zakonodaje pripeljejo do sklepa, da se pri večini evropskih držav pojavlja skupni vzorec, ki je manifestiran v institutu samostojne in neodvisne pristaniške uprave. Subjekt, ki upravlja z območjem morskega pristanišča, je lahko ustanovljen v obliki gospodarske družbe (npr. v obliki delniške družbe, družbe z omejeno odgovornostjo itd.), v obliki državnega organa ali pa druge pravne osebe javnega prava (npr. javna agencija, javno podjetje itd.), kar bom podrobneje razdelala v doktorski disertaciji. Sama notranja ureditev pristaniške uprave je v pristojnosti zakonodajalca posamične države skladno s prenesenimi pooblastili in evropsko zakonodajo. Z edinim slovenskim morskim pristaniščem, tj. koprsko tovorno pristanišče, na podlagi koncesije upravlja gospodarska družba LUKA KOPER, d.d. (LUKA KOPER, pristaniški in logistični sistem, delniška družba, v nadaljevanju: Luka Koper), pri čemer Republika Slovenija na tem področju predstavlja svojevrstno in edinstveno ureditev, saj je omogočila lastniško preoblikovanje upravljalca morskega tovornega pristanišča v delniško družbo ter ji podelila koncesijo za izvajanje posameznih nalog v zvezi z upravljanjem pristanišča za dobo petintridesetih let, ne da bi predhodno ustanovila vmesni strateški člen v obliki pristaniške uprave, kot so to v okviru svojih razvojnih ciklov storile že skoraj vse pristaniške države na svetu. Republika Slovenija je tako ena izmed redkih držav, ne samo na evropski, temveč celo na svetovni ravni, ki nima uvedenega instituta pristaniške uprave. V primeru morebitne uvedbe drugačne oblike upravljanja slovenskih pristanišč bi to lahko pomembno vplivalo na trenutno upravljavsko strukturo in posledično širše na celotno regionalno gospodarstvo. V enaindvajsetem stoletju se vloga pristaniških uprav spreminja, vendar je vedno bolj pomembna. Čedalje več pristaniških uprav prenaša upravljanje na zasebne koncesionarje z namenom, da bi se povečala učinkovitost morskega pristanišča. Prav v tem se kaže ključna vloga pristaniške uprave in pomen dobro koncipirane zakonodaje, saj se ta institut lahko nenehno prilagaja na spremenjene gospodarske razmere in tehnološko okolje ter pomembno prispeva k izboru strateškega partnerja oziroma koncesionarja, ki je sposoben dvigniti tehnološko raven v samem morskem tovornem pristanišču, predvsem pa ugodno preusmeriti globalne blagovne tokove na nove pomorske koridorje oziroma poti ter lahko tudi jamči za dane zaveze.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:pomorsko upravno pravo, morska pristanišča, gospodarska družba, upravljanje, koncesije, javne službe, pristaniška uprava, javno podjetje, javna agencija, državna pomoč, državni monopoli, prevladujoč položaj, podjetja z izključnimi ali posebnimi pravicami
Vrsta gradiva:Doktorsko delo/naloga
Organizacija:PF - Pravna fakulteta
Leto izida:2024
PID:20.500.12556/RUL-168057 Povezava se odpre v novem oknu
COBISS.SI-ID:230455043 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:27.03.2025
Število ogledov:599
Število prenosov:167
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Legal status and governance of sea ports
Izvleček:
As nodes in maritime transport, seaports have a significant impact on the economic, social and environmental development of countries at local, regional and national level. Today, issues related to the protection of the legal status of seaports are becoming a key element of maritime policy. In order to achieve efficient management and operation of seaports, countries are putting in place port governance structures with clear objectives. Seaport governance reflects interactions between the public and private sectors that influence the organisation of ports at different levels, from local to global. It is a complex area, inextricably linked in different spatial and temporal combinations to historical, cultural and geographical phases and to different forms of political, economic and administrative organisation. The major seaport reforms of recent decades have called into question certain models of seaport organisation. The transformation of port governance models, including their evolution towards decentralisation and regionalisation policies, has extended the autonomy and responsibility of the managing authority and given it a wider role beyond the seaport itself. Over the last forty years, the optimisation of seaport management has been an important agenda for many maritime countries. In order to adapt to the globalisation of production and distribution, countries have changed the seaport management models that were in place until then. The needs of individual countries and their ports have led to a number of different seaport management models based on the institute of port administration. In defining the legal status and governance of seaports, I discuss in more detail to the legal status and governance of the seaport in relation to the Port Authority, as most responsible port states have this institution in place. In doing so, I also evaluate the rare case of seaport governance that does not have a Port Authority in place. In general, a Port Authority is a separate state or quasi-state public entity. It is an independent legal entity, usually created by the legislator, to manage an area of special public interest, i.e. a port and its associated infrastructure. Since most models of the legal status and governance of seaports have the institute of a Port Authority as a core and integral element, I am devoting a more detailed discussion to this institute. Every seaport in the world is usually managed by a Port Authority. It is such a universal institution that most of the literature does not even mention cases where it is not present. One of the most important functions of a Port Authority is governance, which broadly refers to a number of functions, namely management, organisation, concession, leasing, regulation, etc. These functions are usually carried out at the level of the seaport itself, the management of which, in most cases, falls under the remit of the Port Authority. In its 2007 Port Reform Handbook, the World Bank divided seaport governance into four basic models, namely the Service port, the Tool port, the Landlord port and the Fully Privatised Port. An important aspect that is strongly linked to the management of seaports is the legal status of the entity managing the seaport. The theoretical research carried out so far in the context of European countries on the differences between the legal status of seaports (irrespective of their size), their control bodies and their placement in national legislation leads to the conclusion that a common pattern emerges in most European countries, which is manifested in the institution of an autonomous and independent Port Authority. The entity managing the seaport area may take the form of a commercial company (e.g. a joint stock company, a limited liability company or another form of company), a state body or another legal entity governed by public law (e.g. a public agency, a public undertaking, etc.), which I will elaborate in more detail in my dissertation. The internal regulation of the port authority itself is a matter for the national legislator in accordance with the delegated powers and European legislation. The only Slovenian sea port, Luka Koper, is managed under concession by the company LUKA KOPER, JSC (PORT OF KOPER, port and logistics system, joint stock company, hereinafter: Port of Koper). The Republic of Slovenia has a unique and distinctive regime in this area, since it has enabled the ownership transformation of the seaport operator into a joint stock company and has granted it a concession to carry out individual tasks related to the management of the port for a period of thirty-five years, without first setting up a Port Authority, as has been done by almost all the port states in the world. The Republic of Slovenia is thus one of the few countries, not only at European level but even at world level, which has not introduced the institution of a Port Authority. If a different form of governance were to be introduced for Slovenian ports, this could have a significant impact on the current governance structure and, consequently, on the regional economy more broadly. In the twenty-first century, the role of Port Authority is changing but increasingly important. More and more Port Authorities are transferring management to private concessionaires in order to increase the efficiency of the seaport. This is where the key role of the Port Authority and the importance of well-conceived legislation comes into play, as this institution is able to adapt continuously to the changing economic situation and the technological environment, and makes an important contribution to the selection of a strategic partner or concessionaire capable of raising the technological level of the seaport itself and, above all, of diverting global trade flows favourably to new maritime corridors or routes, and is also able to guarantee the commitments it has made.

Ključne besede:maritime administrative law, seaports, company, governance, concessions, public services, public undertaking, port authority, public agency, state aid, state monopolies, dominant position, undertakings with exclusive or special rights

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj