V zgodnjih 30. letih 20. stoletja, ko je bil projekt znanstvene modernizacije v budističnih krogih v polnem razmahu, je Mojster dharme Taixu spisal serijo esejev o »realizmu« (Xianshi zhuyi, 1928–1931). Ti eseji predstavljajo eno izmed globljih serij spisov, ki pričajo o njegovem razumevanju povezav med znanostjo in budistično epistemologijo/ontologijo, s tem pa posledično pričajo tudi o vlogi njegovega pojmovanja znanstvenega budizma za moderne čase. Poleg njegovih premislekov o zgoraj omenjenem odnosu med znanostjo in budizmom je v tej pomembni seriji spisov Taixu prav tako podal svoje, bolj ali manj kritične, obravnave tokov moderne filozofije na Kitajskem, vključno z Russllovim »novim realizmom« in materializmom. Ta članek poskuša podati zgoščeno branje izbranih Taixujevih del, in sicer z namenom osvetliti pojmovanje moderne zahodne filozofije v okviru kitajskega budističnega modernizma v republikanskem obdobju ter glavne teoretske značilnosti Taixujevega razumevanja t. i. znanstvenega budizma. Prek proučevanja gradiva bom dospel do novih vpogledov v sicer popolnoma spregledane vidike širše idejne sfere kitajskega budizma iz republikanskega obdobja, kar pa se tiče širšega zgodovinskega in idejnega konteksta Taixujevih del, pa bo analiza, ki jo podajam v tem članku, obravnavana v okviru mojega prihajajočega članka o Taixujevi filozofiji, ki bo objavljen v reviji Buddhist Studies Review.
|
