Znano je, da lahko z manjšo intenzivnostjo obdelave tal povečamo vsebnost organskega ogljika (SOC) v zgornjem sloju tal, kar pa lahko hkrati vodi do večjih emisij didušikovega oksida (N2O) mikrobiološkega izvora. V naši študiji smo po več kot dveh desetletjih analizirali vpliv dveh različnih načinov obdelave tal [brez obdelave tal (NT) v primerjavi s konvencionalno obdelavo tal s plugom (CT)] v kombinaciji z različnimi načini gnojenja [mineralnim gnojenjem (MIN), kompostom (ORG) in negnojeno kontrolo (CON)] na fizikalne, kemične in biološke lastnosti tal ter emisije N2O. Prvo vzorčenje tal smo izvedli do globine 60 cm, nato pa smo sezonsko vzorčili pline in zgornji sloj tal (0–10cm). V zgornjih 0–10 cm tal smo ugotovili večjo vsebnost SOC v NT kot v CT, medtem ko je gnojenje vplivalo na SOC do globine 20 cm z večjimi vsebnostmi pri gnojenju ORG kot pri ostalih. Ta vzorec se je ujemal z gradientom mikrobne biomase in številčnosti N-funkcionalnih genov (qPCR). Razmerje med dvema N2O-reducirajočima združbama (nosZI/nosZII) se je z globino tal znatno povečalo in je bilo večje v NT kot v CT, kar kaže na diferenciacijo niš povzročeno z gradienti okoljskih pogojev. Največje sezonske kumulativne emisije N2O smo ugotovili pri gnojenju MIN, sledila sta ORG in CON, kar sovpada z razmerjem AOB/16S, ki se je pokazalo kot ena glavnih pojasnjevalnih spremenljivk multiple regresije. Večji genetski potencial za emisije N2O, izražen kot večje razmerje (nirK+nirS)/(nosZI+nosZII), smo ugotovili pri NT kot pri CT, vendar se ni odrazil v večjih emisijah. Manjše kumulativne emisije od pričakovanih v NT-ORG smo pojasnili s povečanim potencialom ponora N2O (PDA), ki je pozitivno koreliral z deležem nosZII v metagenomu (WGS). Naši rezultati kažejo, da je organsko gnojenje v kombinaciji z NT obetavna kombinacija za zmanjševanje emisij N2O, vendar je pred vključitvijo teh praks v priporočila za kmete potrebno preučiti tudi njun vpliv na pridelek.
|
