Disertacija predstavlja študijo učinkovitosti in varnosti zdravljenja s tiopurini pri bolnikih z akutno limfoblastno levkemijo (ALL), kronično vnetno črevesno boleznijo (KVČB) in avtoimunskimi stanji na Kosovu V študiji prikažemo identificirane in validirane genetske polimorfizme, ki vplivajo na presnovo tiopurina in korelacijo s tiopurinom povezanih farmakogenomskih biomarkerjev z neželenimi izidi zdravljenja pri bolniki z ALL.
Ocenili smo učinkovitost in varnost zdravljenja s tiopurinom pri otrocih z diagnozo ALL na Kosovu (N=225) v zadnjih 15 letih. Dokumentirali smo 61% stopnjo remisije (95% CI: 54-67%), 11% stopnjo recidivov (95% CI: 7-16%), 20% umrljivost (95% CI: 13-26%), 55% 2-letno preživetje brez dogodka (EFS) (95% CI: 48-61%), 40 % 5-letno EFS (95% CI: 34-46%), 61 % 2-letno celokupno preživetje (OS) (95% CI: 55-68%), in 46 % 5-letno OS (95% CI: 40-53%). Stopnje preživetja so bile znatno nižje v primerjavi z rezultati obstoječe literature.
Nadalje smo ovrednotili polimorfizme in različice, ki vplivajo na presnovo tiopurina v zdravi populaciji Kosova (N=299). Določili smo naslednje frekvence alelov (MAF): TPMT*2 - 0%, TPMT*3A - 2%, TPMT*3C - 0,1%, PACSIN2 rs2413739 - 48,8%, ITPA rs1127354 - 4%, MTHFR rs1801133 - 49,8%, in MTHFR rs1801131 - 27,4 %. Identificirali smo pet različic NUDT15 genain sicer: rs45465203 - 13,5 %, rs61973267 - 9 %, rs79687000 - 2 %, rs377238223 - 0,4 % in rs746071566 - 0,4 %. MAF za NUDT15 rs61973267, PACSIN2 rs2413739 in MTHFR rs1801133 so bili signifikantno višji v primerjavi s pojavnostjo v svetovni populaciji (p<0,0001), medtem ko je bil MAF za ITPA rs1127354 bistveno nižji od pojavnosti v svetovni in evropski populaciji.
Nadalje smo ovrednotili korelacijo med genetskimi polimorfizmi, ki vplivajo na presnovo tiopurinov, aktivnost TPMT in raven metabolitov tiopurina, z biokemiskimi in hematološkimi parametri pri 69 bolnikih z diagnozo ALL, KVČB in avtoimunskih motenj na Kosovu (13 otrok ALL; 56 odraslih z motnjami interne medicine). Identificirali smo 11 bolnikov, ki so imeli koncentracijo 6-TGN pod terapevtskim nivojem, 7 bolnikov brez kompliance in 2 neodzivna bolnika. Nadalje smo identificirali 27 bolnikov z ravnmi 6-TGN >450 pmol/8×108 eritrocitov, pri katerih obstaja potencialno tveganje za mielotoksičnost, in 6 bolnikov z ravnmi 6-MeMP > 5700 pmol/8×108 eritrocitov podvrženih tveganju za hepatotoksičnost.
Nadalje smo izvedli korelacijske analize farmakogenomskih in biokemičnih biomarkerjev, ki kažejo na levkopenijo, povzročeno s tiopurinom in potencialno hepatotoksičnost pri podskupini bolnikov.
Rezultati, vključeni v disertacijo, so postavili temelje za vzpostavitev farmakogenomskih testiranj in storitev spremljanja terapevtskih zdravil v kosovskem zdravstvenem sistemu. Uvajanja principov personalizirane terapije bo omogočilo izboljšanje varnosti in učinkovitosti zdravljenja s tiopurini.
|