Namen magistrskega dela je ugotoviti, kateri dejavniki vplivajo na marginalizacijo, kako se marginalizirani posameznik spopada z marginalizacijo, medtem ko razvija fizični in mentalni prostor v primerjavi s posameznikom, ki živi v stanovanju, ter odkriti, kakšne družbene napake se lahko pojavijo zaradi pristopa marginaliziranih oseb do družbe. V tem delu sem obravnavala marginalizirane brezdomne osebe iz Ljubljane.
Raziskava temelji na različnih literarnih virih in terenskem delu. Pri terenskem delu sem se opirala predvsem na pristope opazovanja z udeležbo, vključevanja v neformalne pogovore in izvajanja nestrukturiranih etnografskih intervjujev ter polstrukturiranih bolj formalnih intervjujev.
Za kraj terenskega dela sem izbrala Ljubljano, glavno mesto Slovenije, in ga izvajala od pomladi 2021 do pomladi 2024, pri čemer sem v različnih obdobjih spreminjala intenzivnost terenskega raziskovanja.
V delu preverjam, kako prihaja do marginalizacije, v mojem primeru skušam odgovoriti na vprašanje, zakaj prihaja do brezdomstva, opredelim značilnosti brezdomstva in najpogostejše vzroke zanj. Ob pregledu strategije za brezdomstvo v Sloveniji postane jasno, da se del vzrokov skriva tudi v nekaterih sistemskih pomanjkljivostih. V Sloveniji ni niti uradnega števila brezdomcev v državi, kar povzroča težave pri sledenju, kakšne pomoči so potrebni. Država se sooča tudi s težavami pri reševanju stanovanjskega vprašanja, bodisi zaradi neizpolnjenih strateških načrtov bodisi zaradi nezainteresiranosti zasebnih vlagateljev za vlaganje v socialna stanovanja in s tem nižje donosnosti naložb. Eno vodi k drugemu - nejasna definicija in število brezdomcev povzročata neizpolnjene strategije za brezdomce in nastanitev ter nejasen pogled na to, koliko pomoči so ljudje, ki ostanejo brez doma, potrebni.
Po drugi strani pa je v Sloveniji tudi več dobro delujočih nevladnih organizacij (NVO), ki nudijo podporo ljudem z izkušnjo brezdomstva. Pri podpori brezdomcem prevladujejo nevladne organizacije, medtem ko bi klahko bila pomoč države lahko bolje organizirana.
Po začetku terenskega dela sem pri ljudeh, ki so se soočali z brezdomstvom, najpogosteje doživljala njihove izbruhe jeze. Ko sem se z njo soočila na terenu in prebrala tudi primerjalno literaturo, mi je postalo jasno, da je jeza posledica marginalizacije ali, drugače rečeno, zavrnitve, ki jo brezdomec doživlja v družbi. To pomeni, da če se nekdo počuti zavrnjenega, to pogosto lahko pomeni, da bo to zrcalno odseval in zavračal tudi on sam. Jeza ima pomembno vlogo tudi pri ohranjanju ponosa in zagotavljanju energije za napredovanje in boj zase. Brezdomec je običajno jezen na državo, sistem, nastanjene posameznike in družinske člane, ki ga zavračajo.
Iskanje neodvisnega načina življenja se razvija na podlagi dojemanja večinske družbe, pri čemer ne dovolijo, da bi kdo vplival nanje, zavračajo pomoč, ki bi lahko na kakršen koli način posegala v njihovo svobodo, in se fizično izčrpavajo, namesto da bi stopili na prste svojemu ponosu.
Zdi se, da brezdomci fizično iščejo varen prostor, kjer se lahko zadržujejo in jih nihče ne moti. Marginalizirana oseba se pogosto sooča z zavrnitvami v javnem mestnem prostoru, ki ga pogosto urejajo za zadovoljevanje potreb potrošnikov. Od tistih, ki nimajo denarja, se pričakuje, da bodo na obrobju, zato do neke mere niso vsi javni prostori dostopni vsem. Zaradi pomanjkanja stabilne nastanitve postajajo predmeti in prostori v urbanem javnem prostoru bolj personalizirani, kot bi si predstavljal zunanji opazovalec.
Gospodinjska opravila, ki so za tistega, ki ima svoje stanovanje, preprosto vsakdanje opravilo, se lahko za brezdomca razširijo po celem mestu; koncept varnega prostora, ki na neki način predstavlja dom, pa se razširi po manjših delih mesta. Organizacije, ki nudijo socialno podporo, v tem primeru za osebo, ki doživlja brezdomstvo, postanejo nekakšne dnevne sobe v javnem mestnem prostoru, v katerih zavračanje ni prisotno. Razkriva velik del tega, kako se marginalizirana oseba spoprijema z marginalizacijo - medtem ko odpira prostor fizično in mentalno.
To nas vodi na drugo stran barikad - k nastanjenemu posamezniku. Kot smo že omenili, imajo brezdomci težave s prebijanjem skozi življenje, ne le zaradi razlogov, ki so jih pahnili v brezdomstvo, temveč tudi zaradi pomanjkanja državne podpore. Drugi dejavnik, ki bi lahko na neki način vplival tudi na pristop države k vprašanju brezdomstva, je pristop nastanjenega posameznika do brezdomca. Mesta in javni prostori v njih niso zasnovani za nekoga, ki nima materialnega bogastva. Od marginaliziranega se pričakuje, da se bo skrival na obrobju javnega mestnega prostora, splošna javnost pa ga začne obravnavati kot “drugega“, kot tujca v naši družbi.
Način, kako se „drugačnost“ razvija, se izraža tudi v zakonih naše družbe. Brezdomci se ne soočajo le z zavračanjem v javnem mestnem prostoru, temveč tudi z zavračanjem s strani institucij. Prisotna je tudi pri nastanjenih posameznikih in vpliva tudi na pristop države.
Skozi primerjavo člankov in pridobljenih polstrukturiranih formalnih intervjujev je postalo jasno, da je nastanjeni posameznik pogosto poln predsodkov do brezdomca. Takšen pristop je prisoten zaradi pomanjkanja interakcije, nagnjenja k temu, da si stvari izmišlja, namesto da bi jih raziskoval, in pogosto je edina interakcija, ki jo ima nastanjeni posameznik z brezdomcem ta, da mu ponudi fizično pomoč, na primer kovance ali hrano. Takšen pristop ustvarja podobo brezdomca kot tujca, ki ga zavračajo, medtem pa vodi osebo, ki doživlja brezdomstvo, tudi v zavračanje družbe. To pomaga razumeti, zakaj so v krogih brezdomcev prisotni takšna jeza, zavračanje in nezaupanje ter zakaj jih to vodi k iskanju lastnih, neodvisnih načinov življenja. Predlog je, da se izognemo predsodkom in se približamo tistemu, ki ga vidimo kot tujca.
Posredno in neposredno razkriva nekatere družbene napake, ki se skrivajo v našem sistemu in jih je lažje opaziti, če gledamo skozi objektiv marginaliziranih oseb. Jeza in nezaupanje, ki ju izraža brezdomec, predstavljata zavrnitev, ki jo doživlja, in na določen način se za brezdomca družba kaže z „nefiltrirane“ perspektive. Brezdomec doživlja družbene napake s samega dna, saj se na najbolj neposreden način sooča z grožnjami kapitalizma, potrošništva, moči denarja in podobnim. Najprej namiguje, da se vladne politike za podporo brezdomcem ne izvajajo pravilno, na takšno neuspešnost pa močno vpliva možnost nizkih kapitalskih donosov pri naložbah.
Poleg tega brezdomce preganjajo z javnih površin, kar kaže na to, da so nekateri ljudje v naši družbi bolj privilegirani kot drugi. Oseba, ki doživlja brezdomstvo, se sooča tudi z zavrnitvijo s strani posameznikov, ki živijo v običajnem domu in do brezdomcev pristopajo kot do „drugih“, jih zavračajo in na tak način vplivajo tudi na to, kako država in njene institucije obravnavajo brezdomce. Vse to sili brezdomno osebo, da išče drugačne in bolj neodvisne načine življenja, da z obrobja okoli sebe razvija fizični in mentalni prostor. Vse to ustvarja še večjo vrzel med nastanjenim posameznikom in brezdomcem ter še bolj razdvaja družbo.
|
