Avtor na novo obravnava vlogo latinščine v Srednji Evropi v času latinskega srednjega veka. Obravnava posplošena mnenja o izključno ustni vlogi domačega jezika in izključno negovorni pisni latinščini ter nezadostno metaforično taksonomijo, ki govori o "živem jeziku" in "mrtvem jeziku". Njihova neprimernost v zvezi z obdobjem renesanse, humanizma in reformacije zahteva nadaljnje podrobno raziskovanje ter novo interpretacijo že znanih dejstev. Avtor skuša najti vzroke za razširjeno in pogosto preklapljanje v drug jezik; te gre iskati v več notranjih in zunanjih psiholingvističnih in sociolingvističnih vzgibih. Primerjava jezikovno mešanih besedil akademsko izobraženih Martina Lutra in Jana Blahoslava z nekaterimi neznanstvenimi besedili Primoža Trubarja razkrije različne vzorce in stopnje kulturne diglosije.
|