Prispevek predstavlja natančno branje Ecovega članka „Generazione di messaggi estetici in una lingua edenica“ (1971) – v njem poustvarja svetopisemsko zgodbo iz 2. poglavja Geneze, da bi pokazal, da estetska raba jezika ustvarja notranja protislovja (samoprotislovja) in da vsako tako protislovje na ravni izraza/forme vključuje tudi protislovje na ravni vsebine. Ob tem so obravnavani osnovni postulati Ecove semiotične teorije, ki se vrtijo okoli funkcije znaka, čemur sledi oris nekaterih teološko-semiotičnih vidikov jezika na podlagi besedila iz drugega poglavja Apostolskih del (sestop Duha). Ta temelji na izvornem znaku, ki ni (kot pri Ecu) znak, povezan z drugim znakom (razlagalcem) znotraj znakovnega sistema (koda), niti „dinamični predmet“, temveč Mistično Telo. Prispevek se zaključuje z argumentom, da prav to Telo, in ne pesniška iznajdba, ustvarja „druge jezike“ (ἑτέραις γλώσσαις) in posledično občestvo, ki ni ne multietnično ne večjezično, pač pa katoliška skupnost.
|