Prispevek skuša iz Kierkegaardovih verskih spisov izluščiti strogo krščansko vizijo odpuščanja in predstaviti njen morebitni pomen za imanentno etiko. Izhodišče predstavljenih razmišljanj je predpostavka, da se odpuščanje kot bistveno krščanski pojav ne nanaša na imanentne medosebne odnose, temveč ima svojo globoko, transcendentno razsežnost. V tem smislu odpuščanje temelji na duhovnem razumevanju ljubezni do bližnjega kot dejanja, v katerem v odnosu med dvema človekoma vedno posreduje Bog. On je tisti, ki zares odpušča in s tem dejanjem spravi in izenači ljubečega ter grešnika. Takšno odpuščanje ne zadeva kakega posebnega grešnega dejanja, ampak greh življenja – življenje v svetu brez Boga. V tem smislu je odpuščanje ustvarjalno delo ljubezni, ki človeško bitje preoblikuje, ga poustvarja v novi resničnosti ljubezni in pred posameznikom odpira pot k odrešenju. Na koncu prispevka trdim, da ima takšno odpuščanje za imanentno etiko lahko velik pomen, če le ohranimo epistemično in moralno razdaljo med časno in večno resničnostjo.
|